Med 16. marcem in 5. aprilom je vrata svojega doma (v prostorih id:doma), odprl imaginarni Mark Paceman. ‘Prostor izbrane arhitekture, edinstvenega stila in neštetih ustvarjalnih idej. Prostor, kjer novo vozilo MINI Paceman sreča modo, umetnost in gastonomijo.’ Tako nas je ekipa Trapeza, danes dopoldan, odpeljala na zajtrk ali bolje rečeno brunch. Prijetno vzdušje, dobra družba sodelavcev in ustvarjalcev ter odlična hrana. V prostorih id:doma se od 16. marca vsakodnevno odvijajo različni dogodki: brunchi, vpogled v omaro modnih novinarjev in stilistov, degustacija vin, piv in viskija, razstava ilustratorke Mete Wraber, oblikovalke Nine Mršnik in fotografinje Ade Hamza, filmski večer … skratka, pestro. Vse v sproščenem vzdušju in med drugim v ‘družbi’ MINI Pacemana.

MINI Paceman je športni kupe (to sem prebrala na strani), o ostalih tehničnih lastnostih si prosim preberite na www.mini-doma.si, jaz jih kot ženska žal ne znam opisati :). Lahko pa zapišem, da je trendi, eleganten, skratka … lep avto :). In kar je pri MINI DOMA najlepše – v ospredju ni MINI Paceman, v ospredju si ti, gre za druženje in zabavo, MINI pa je ves čas subtilno prisoten. Dogodki so sami po sebi zastavljeni tako dobro, da smo verjetno vsi, ki smo imeli priložnost vstopiti v ta prostor in se zapeljati z njimi, o tem pišemo, objavljamo povsod, kjer se objavljati da in s tem dopolnjujemo zgodbo ustvarjalcev.

Vrhunsko, kaj manj bi bilo napak napisati :).

Dve leti kasneje, ko sem iskala svojo prvo ‘pravo’ službo (še vedno v narekovajih, ker je šlo za študentsko zaposlitev), sem bila trdno odločena, da tudi bom delala v agenciji. In sem. Slabi dve leti. Ko so me na razgovoru vprašali, zakaj si to želim, odgovora nisem poznala, vedela sem le, da želim poiskusiti. Tudi po prekinitivi delovnega razmerja v tej službi, sem s še večjo željo po agencijskem delu tam tudi nadaljevala.

Marsikdo pravi, da je oglaševanje mešanje megle. Siljenje ljudi k nakupovanju nečesa, kar ne rabijo. Govori se o tem, da podjetja dajejo enormne zneske agencijam, ki se marsikdaj ne spomnijo nečesa novega, ali ponudijo rešitev, ki naročniku ne prinese željenih rezultatov. Nekaj od tega je res, veliko pa ne. In v čem je čar dela v agenciji? Kaj je tisto dobro, ob čemer pozabiš, da v agencijah ni urnikov od 9ih do 5ih in je služba, ki jo moraš sprejeti kot življenjski stil? Ali kaj je, bolje rečeno, bilo dobrega?

Časi se spreminjajo in tako kot drugje, se tudi ali predvsem na trženjskih področjih režejo budgeti, temu primerno pa so svojo organizacijsko strukturo morale prilagoditi tudi agencije. Soočamo se z izzivom, kako organizirati delo, da bodo zadovoljne vse strani – zaposleni v agenciji, naročnik in lastniki. Eden po mojem mnenju najboljših zapisov, na katerega se spomnim skoraj vsak dan, je MMova kolumna Gala Erbežnika, v kateri med drugim pravi: “Skrajševanje dopustov in podaljševanje delovnega časa je postalo povsem običajno. Iz ustvarjalne obrti so nastale švic fabrike. Seveda z vsemi mogočimi nadzori učinkovitosti in natančnim merjenjem časa, ki ga zaposleni porabijo za svoje delo. Le resnična kakovost in ustvarjalne delovne razmere nikogar več ne zanimajo. In to v panogi, ki naj bi slovela ravno po razmišljanju izven okvirov ter sproščenem vzdušju.” Ker sem po izobrazbi ekonomistka, brez oklevanja razumem finančno plat ocenjevanja – če ni dovolj projektov ali se ti ne zaključijo v pričakovanih rokih, ni denarja, ni dobička. Na dolgi rok, lahko to vsekakor pripelje do težav – do takšnih, zaradi katerih je marsikatera agencija že zaprla svoja vrata.

A kaj omejevanje pomeni kreativcem? Tudi sama sem bolj kot v svetu striktnih pravil in urejenosti, ‘razštelana’. Ena excel tabela ali pogodba med delom, ki zahteva čisto drugačen način razmišljanja, razbije sproščenost. In v takšnih trenutkih se vprašaš – kaj sploh je kreativnost in kako priti do idej? Vsekakor se strinjam, da je kreativnost nekaj, kar ne pride kar samo po sebi, ampak moraš za to garati. Ideje se lahko domisliš pod tušem ali med tekom, lahko pa zanjo švicaš ob listu papirja. A za eno in drugo, rabiš pravo vzdušje. Morda je to ekipa, s katero prideš do cilja, lahko je to najljubša glasba, film, mir, drugačna situacija, zavetje doma ali pa klopca v parku. Ideje vse prevečkrat jemljemo za samoumevne. Brez novih idej ni napredka in največja napaka so podjetja, ki idej ali tistih, ki jih podajajo, ne cenijo. Vsaka ideja pride od nekje, a ne sama od sebe (čeprav včasih mislimo, da nam je padla z neba, a vsekakor je posledica nečesa), ker potrebuje razvoj, potrebuje, da jo večkrat prespiš, nadgradiš in morda obrneš na glavo – šele potem lahko najde tisto pravo pot do uspeha. A kaj, ko za to marsikdaj zmanjka časa (jebiga, čas je vedno izgovor). Po eni strani nate pritiskajo naročniki s kratkimi roki, po drugi strani sami nimamo dovolj časa, ker je določen projekt eden izmed mnogih, po tretji strani se bojimo – naročniki se bojijo novosti, čeprav si jih želijo, mi pa se bojimo naročniku predstaviti nekaj novega, ker vemo, da bo to težko sprejel, s tem pa smo spet izgubili ogromno časa, ker moramo projekt začeti znova. Tako delamo nekaj, kar moramo, ne pa nečesa, kar si resnično želimo. Velikokrat, a hvala bogu ne vedno. Še so naročniki, ki jih spoznaš tako dobro, da ti resnično zaupajo in pustijo proste roke in naročniki, ki imajo jajca. Takrat se šele rodijo najboljše ideje. Logika, da morata biti naročnik in agencija na dveh polih, je popolnoma zgrešena, a vseeno se tu in tam obnašamo, kot da smo nasprotniki, čeprav ustvarjamo za isti cilj. Omejevanje v nobenem primeru ne prinese nič dobrega.

Sprašujem se, kam nas peljejo nove strukture in kako organizirati delo, da ob vseh mogočih opravilih, pritiskih in po vrhu vsega nižjih budgetih ustvarjati novosti, drugačnost, odštekanost? Sprašujem se, če je kreativno in po svoje sproščeno delo, ki smo ga poznali nekaj let nazaj, danes le še utopija in se moramo v tistih trenutkih, ko ga lahko na pravi način doživimo, nahraniti za vse ostale trenutke, ko včasih delamo le za to, da delamo? Mogoče le mi napačno doživljamo situacijo ali pa se moramo enostavno sprijazniti, da tako pač je? Je čas ali ni čas za revolucijo?

In še moj odgovor na vprašanje – kaj je čar dela v agenciji? Vznemirljivost in ustvarjanje. Niti en dan ni podoben drugemu. In včasih  lahko spreminjaš stvari na bolje. Naročnika pripelješ do željenega cilja, če je ta cilj plemenit, je veselje še toliko večje. Ne gre samo za številke, bolj kot za številke, gre za ljudi. Za ljudi, ki svoja življenja posvetijo razvoju podjetij in blagovnih znamk, za dobre namene in učenje. Kako iz nič ustvariti nekaj, kar poznajo vsi? Kako približati projekt otrokom, ki bodo brez slabe vesti, nevede, učili druge? In v vsakem poklicu so najpomembnejši ljudje. Ne številke, ne blagovne znamke – brez ljudi, tudi teh ni. Če delamo za ljudi, bomo zmagali, če delamo za številke, bomo propadli, ker izgubimo namen.

Zato vedno delajte za ljudi – v prvi vrsti pa zase. To so iskre, ki dajejo vsakemu poklicu čar. Plača je, a se zapravi, nagrade dobiš, a zbledijo. Ko zaspiš, ko se zbudiš, ti v srcu ostane le eno – tisto dobro, kar si naredil za drugega – pa tudi, če je bil ‘le’ nasmeh. A ko potegnemo črto, so najpomembnejše polne denarnice. Brez njih pač ne gre, ali pač?

Voda je naša najdragocenejša dobrina. Brez vode ni življenja, ni tebe, ni mene, ni nas. Pa saj je povsod, kamorkoli se obrneš, ko odpreš pipo, ko hodiš mimo rek, morij, oceanov, slapov. Na trgovinskih policah. Je, a kako dolgo še?

Vsako leto, 22. marca, praznujemo dan vode. Dan, ko se malo bolj spomnimo na zaklad, ki bi ga morali čuvati ves čas. Ne bom se razpisala o tem, koliko vode je še na zemlji, ker si številk verjetno ne boste zapomnili, važno pa je, da si zapomnite, da je vode pre.ma.lo. Če ne bi bili ljudje leni, bi lahko bili vsaj brezskrbni.

Za vsako spremembo so dovolj že mali koraki:

- zaprite vodo, ko si ščetkate zobe,

- tuširajte se, namesto kopajte,

- avto perite v avtopralnici, ne doma,

- ‘ostanke vode’ v kozarcih, steklenicah … ne zlivajte proč, ampak z njimi zalijte rože,

- če pipa pušča, jo popravite, ali pa pod njo nastavite posodo

…

Niti domišljija ni potrebna, da vse to in še več počnemo brez manjšega napora. Letošnja zima je bila dolga in prekleli smo jo, a nam je prinesla tudi veliko vode, a vseeno to ne pomeni, da lahko spet brezskrbno zalivamo naše marjetice in se brezskrbno kopamo v na kredit kupljenih bazenih. Tudi, če bomo mi še lahko dokaj brez skrbi polnili kozarce, jih naši zanamci ne bodo mogli.

p.s. Zanimivo je pogledati tudi v preteklost. Rimljani so bili super gradbinci, tudi (predvsem) veseljaki, a z še danes spoštljivimi dosežki so 2000 let nazaj zgradili rimsko Emono, prebivalcem pa omogočili prve vodovode in kanalizacijo. Ja, brez heca. Obvladali so. In bili tudi bolj sproščeni, sploh, ker niso vedeli, kako bomo ljudje 2000 let kasneje naše zaklade brez premisleka spuščali po odtočnih ceveh.

Poglejte si, kako fino so se imeli v RIMSKI EMONI in kaj so zgradili.

Včeraj je bilo v dvorani Zlatorog Celje zopet ‘bučno’. Prvo tekmo osmine finala sta namreč odigrala Rokometni klub Celje Pivovarna Laško in HSV Hamburg. Celjani so žal izgubili za visokih devet golov. Če se vrnem po spominu nekaj let nazaj, natančneje v najbolj uspešno sezono Celjanov – 2003/04, ko so osvojili naslov evropskih prvakov, se zadnje sezone temu niso približale, a ne govorim zgolj o igri celjskih rokometašev. Res je, da se vzdušje v dvorani stopnjuje bolj kot se prvenstva približujejo koncu (če se tako daleč seveda uvrstimo), a vseeno, tudi včerajšnja tekma je bila pomembna, vzdušje v dvorani pa zelo čudno. Najbolj glasni so bili seveda Florijani, brez katerih si sploh ne upam pomisliti, kakšna tišina bi bila v dvorani, ostali del publike (v dvorani je bilo cca. 4500 gledalcev), pa je navijal po naslednjem ‘načelu’ – glasno žvižgaj in se deri, ko je v napadu nasprotna ekipa, ko sodniki ne odsodijo pravično, na igrišče meči zmečkane papirje, ki so drugače namenjeni navijanju, če si zares jezen, pa na igrišče vrži tudi steklenico. Ko je v napadu domača ekipa, kljub vzpodbudi komentatorja, zaploskaj na vsakih 6 minut (priznam, tudi jaz nisem, ampak en plosk na cca 50 ljudi je bolj tako tako), bučno navijanje pa prepusti Florijanom. Navijanje se ni spremenilo ne ob izenačenjih na začetku, ne ob stopnjevanju razlike.

Vse lepo in prav, ampak ne razumem logike, zakaj je potrebno biti glasnejši ob napadu nasprotne ekipe, kot ob napadu domače? Zakaj lahko uničiš navijaški material (pa čeprav je šlo ‘le’ za rumene papirje) in na igrišče mečeš steklenice, nisi pa sposoben glasno športno navijati? Verjetno športniki ne govorijo brez razloga, da jih včasih energija publike ponese do zmage. Prav tako mi je nadvse zanimiv fenomen, da ljudje glasneje ploskajo v odmorih, ko se iz zvočnikov zasliši Golica. Super, da se poveselimo, ampak lahko bi to isto energijo pokazali tudi potem, ko so na igrišču igralci.

Vendar, kakšno pravico imam jaz, ki tudi nisem bučno navijala, le da bi se to obrnilo, če bi se pridružili tudi drugi, a še vseeno, če ploska levi sosed 5 sekund, se pridruži mogoče desni in potem oba odnehata, ker ne ploska cela vrsta.

Če bi naredila samointervju in si sama postavljala vprašanja, bi bilo verjetno smešno. Zato vam postavljam izziv (v bistvu je bolj izziv zame, če dobro pomislim :)) – v komentar, kontakt zapisan na levi strani, Facebooku ali Twitterju mi lahko v naslednjem tednu zapišete vprašanje, jaz pa bom nanj odgovorila v naslednjem blog zapisu (na obcesna vprašanja ne odgovarjam :)).

Pa da vidimo, kakšen bo odziv ;).