• Beri DNEVNI KICH

  http://www.dnevnikich.si

Občutka, ko ti na popolnoma drugačen, prijeten način, dan polepšajo BMW Group Slovenija, ekipa Trapez in dom ‘Marka Pacemana’, se ne da kar tako opisati.

Med 16. marcem in 5. aprilom je vrata svojega doma (v prostorih id:doma), odprl imaginarni Mark Paceman. ‘Prostor izbrane arhitekture, edinstvenega stila in neštetih ustvarjalnih idej. Prostor, kjer novo vozilo MINI Paceman sreča modo, umetnost in gastonomijo.’ Tako nas je ekipa Trapeza, danes dopoldan, odpeljala na zajtrk ali bolje rečeno brunch. Prijetno vzdušje, dobra družba sodelavcev in ustvarjalcev ter odlična hrana. V prostorih id:doma se od 16. marca vsakodnevno odvijajo različni dogodki: brunchi, vpogled v omaro modnih novinarjev in stilistov, degustacija vin, piv in viskija, razstava ilustratorke Mete Wraber, oblikovalke Nine Mršnik in fotografinje Ade Hamza, filmski večer … skratka, pestro. Vse v sproščenem vzdušju in med drugim v ‘družbi’ MINI Pacemana.

MINI Paceman je športni kupe (to sem prebrala na strani), o ostalih tehničnih lastnostih si prosim preberite na www.mini-doma.si, jaz jih kot ženska žal ne znam opisati :). Lahko pa zapišem, da je trendi, eleganten, skratka … lep avto :). In kar je pri MINI DOMA najlepše – v ospredju ni MINI Paceman, v ospredju si ti, gre za druženje in zabavo, MINI pa je ves čas subtilno prisoten. Dogodki so sami po sebi zastavljeni tako dobro, da smo verjetno vsi, ki smo imeli priložnost vstopiti v ta prostor in se zapeljati z njimi, o tem pišemo, objavljamo povsod, kjer se objavljati da in s tem dopolnjujemo zgodbo ustvarjalcev.

Vrhunsko, kaj manj bi bilo napak napisati :).

Približno pet let nazaj, v tretjem letniku faksa, je bila prelomna točka, za katero takrat še nisem vedela, da bo zaznamovala začetek moje nadaljnje poklicne poti. Predmet trženjsko komuniciranje, ki je bil daleč najbolj zanimiv od vseh ostalih, kako tudi ne, saj smo morali za prihajajočo novo podobo Cockta stekleničke pripraviti trženjsko-komunikacijski načrt, čeprav se takrat večini ni sanjalo kaj točno bomo počeli, vedeli smo le, da se lahko spomnimo nekaj novega. Pri istem predmetu nas je obiskala tudi Ana Ivandič, kreativna direktorica iz Formitasa, ki je razlagala kaj počne in kako je ona začela svojo pot v oglaševanju. Že takrat sem si rekla ‘tudi jaz bi delala v agenciji’.

Dve leti kasneje, ko sem iskala svojo prvo ‘pravo’ službo (še vedno v narekovajih, ker je šlo za študentsko zaposlitev), sem bila trdno odločena, da tudi bom delala v agenciji. In sem. Slabi dve leti. Ko so me na razgovoru vprašali, zakaj si to želim, odgovora nisem poznala, vedela sem le, da želim poiskusiti. Tudi po prekinitivi delovnega razmerja v tej službi, sem s še večjo željo po agencijskem delu tam tudi nadaljevala.

Marsikdo pravi, da je oglaševanje mešanje megle. Siljenje ljudi k nakupovanju nečesa, kar ne rabijo. Govori se o tem, da podjetja dajejo enormne zneske agencijam, ki se marsikdaj ne spomnijo nečesa novega, ali ponudijo rešitev, ki naročniku ne prinese željenih rezultatov. Nekaj od tega je res, veliko pa ne. In v čem je čar dela v agenciji? Kaj je tisto dobro, ob čemer pozabiš, da v agencijah ni urnikov od 9ih do 5ih in je služba, ki jo moraš sprejeti kot življenjski stil? Ali kaj je, bolje rečeno, bilo dobrega?

Časi se spreminjajo in tako kot drugje, se tudi ali predvsem na trženjskih področjih režejo budgeti, temu primerno pa so svojo organizacijsko strukturo morale prilagoditi tudi agencije. Soočamo se z izzivom, kako organizirati delo, da bodo zadovoljne vse strani – zaposleni v agenciji, naročnik in lastniki. Eden po mojem mnenju najboljših zapisov, na katerega se spomnim skoraj vsak dan, je MMova kolumna Gala Erbežnika, v kateri med drugim pravi: “Skrajševanje dopustov in podaljševanje delovnega časa je postalo povsem običajno. Iz ustvarjalne obrti so nastale švic fabrike. Seveda z vsemi mogočimi nadzori učinkovitosti in natančnim merjenjem časa, ki ga zaposleni porabijo za svoje delo. Le resnična kakovost in ustvarjalne delovne razmere nikogar več ne zanimajo. In to v panogi, ki naj bi slovela ravno po razmišljanju izven okvirov ter sproščenem vzdušju.” Ker sem po izobrazbi ekonomistka, brez oklevanja razumem finančno plat ocenjevanja – če ni dovolj projektov ali se ti ne zaključijo v pričakovanih rokih, ni denarja, ni dobička. Na dolgi rok, lahko to vsekakor pripelje do težav – do takšnih, zaradi katerih je marsikatera agencija že zaprla svoja vrata.

A kaj omejevanje pomeni kreativcem? Tudi sama sem bolj kot v svetu striktnih pravil in urejenosti, ‘razštelana’. Ena excel tabela ali pogodba med delom, ki zahteva čisto drugačen način razmišljanja, razbije sproščenost. In v takšnih trenutkih se vprašaš – kaj sploh je kreativnost in kako priti do idej? Vsekakor se strinjam, da je kreativnost nekaj, kar ne pride kar samo po sebi, ampak moraš za to garati. Ideje se lahko domisliš pod tušem ali med tekom, lahko pa zanjo švicaš ob listu papirja. A za eno in drugo, rabiš pravo vzdušje. Morda je to ekipa, s katero prideš do cilja, lahko je to najljubša glasba, film, mir, drugačna situacija, zavetje doma ali pa klopca v parku. Ideje vse prevečkrat jemljemo za samoumevne. Brez novih idej ni napredka in največja napaka so podjetja, ki idej ali tistih, ki jih podajajo, ne cenijo. Vsaka ideja pride od nekje, a ne sama od sebe (čeprav včasih mislimo, da nam je padla z neba, a vsekakor je posledica nečesa), ker potrebuje razvoj, potrebuje, da jo večkrat prespiš, nadgradiš in morda obrneš na glavo – šele potem lahko najde tisto pravo pot do uspeha. A kaj, ko za to marsikdaj zmanjka časa (jebiga, čas je vedno izgovor). Po eni strani nate pritiskajo naročniki s kratkimi roki, po drugi strani sami nimamo dovolj časa, ker je določen projekt eden izmed mnogih, po tretji strani se bojimo – naročniki se bojijo novosti, čeprav si jih želijo, mi pa se bojimo naročniku predstaviti nekaj novega, ker vemo, da bo to težko sprejel, s tem pa smo spet izgubili ogromno časa, ker moramo projekt začeti znova. Tako delamo nekaj, kar moramo, ne pa nečesa, kar si resnično želimo. Velikokrat, a hvala bogu ne vedno. Še so naročniki, ki jih spoznaš tako dobro, da ti resnično zaupajo in pustijo proste roke in naročniki, ki imajo jajca. Takrat se šele rodijo najboljše ideje. Logika, da morata biti naročnik in agencija na dveh polih, je popolnoma zgrešena, a vseeno se tu in tam obnašamo, kot da smo nasprotniki, čeprav ustvarjamo za isti cilj. Omejevanje v nobenem primeru ne prinese nič dobrega.

Sprašujem se, kam nas peljejo nove strukture in kako organizirati delo, da ob vseh mogočih opravilih, pritiskih in po vrhu vsega nižjih budgetih ustvarjati novosti, drugačnost, odštekanost? Sprašujem se, če je kreativno in po svoje sproščeno delo, ki smo ga poznali nekaj let nazaj, danes le še utopija in se moramo v tistih trenutkih, ko ga lahko na pravi način doživimo, nahraniti za vse ostale trenutke, ko včasih delamo le za to, da delamo? Mogoče le mi napačno doživljamo situacijo ali pa se moramo enostavno sprijazniti, da tako pač je? Je čas ali ni čas za revolucijo?

In še moj odgovor na vprašanje – kaj je čar dela v agenciji? Vznemirljivost in ustvarjanje. Niti en dan ni podoben drugemu. In včasih  lahko spreminjaš stvari na bolje. Naročnika pripelješ do željenega cilja, če je ta cilj plemenit, je veselje še toliko večje. Ne gre samo za številke, bolj kot za številke, gre za ljudi. Za ljudi, ki svoja življenja posvetijo razvoju podjetij in blagovnih znamk, za dobre namene in učenje. Kako iz nič ustvariti nekaj, kar poznajo vsi? Kako približati projekt otrokom, ki bodo brez slabe vesti, nevede, učili druge? In v vsakem poklicu so najpomembnejši ljudje. Ne številke, ne blagovne znamke – brez ljudi, tudi teh ni. Če delamo za ljudi, bomo zmagali, če delamo za številke, bomo propadli, ker izgubimo namen.

Zato vedno delajte za ljudi – v prvi vrsti pa zase. To so iskre, ki dajejo vsakemu poklicu čar. Plača je, a se zapravi, nagrade dobiš, a zbledijo. Ko zaspiš, ko se zbudiš, ti v srcu ostane le eno – tisto dobro, kar si naredil za drugega – pa tudi, če je bil ‘le’ nasmeh. A ko potegnemo črto, so najpomembnejše polne denarnice. Brez njih pač ne gre, ali pač?

Dobrine, stvari, odnosi, ljudje. V življenju nam je marsikaj popolnoma samoumevno.

Voda je naša najdragocenejša dobrina. Brez vode ni življenja, ni tebe, ni mene, ni nas. Pa saj je povsod, kamorkoli se obrneš, ko odpreš pipo, ko hodiš mimo rek, morij, oceanov, slapov. Na trgovinskih policah. Je, a kako dolgo še?

Vsako leto, 22. marca, praznujemo dan vode. Dan, ko se malo bolj spomnimo na zaklad, ki bi ga morali čuvati ves čas. Ne bom se razpisala o tem, koliko vode je še na zemlji, ker si številk verjetno ne boste zapomnili, važno pa je, da si zapomnite, da je vode pre.ma.lo. Če ne bi bili ljudje leni, bi lahko bili vsaj brezskrbni.

Za vsako spremembo so dovolj že mali koraki:

- zaprite vodo, ko si ščetkate zobe,

- tuširajte se, namesto kopajte,

- avto perite v avtopralnici, ne doma,

- ‘ostanke vode’ v kozarcih, steklenicah … ne zlivajte proč, ampak z njimi zalijte rože,

- če pipa pušča, jo popravite, ali pa pod njo nastavite posodo

…

Niti domišljija ni potrebna, da vse to in še več počnemo brez manjšega napora. Letošnja zima je bila dolga in prekleli smo jo, a nam je prinesla tudi veliko vode, a vseeno to ne pomeni, da lahko spet brezskrbno zalivamo naše marjetice in se brezskrbno kopamo v na kredit kupljenih bazenih. Tudi, če bomo mi še lahko dokaj brez skrbi polnili kozarce, jih naši zanamci ne bodo mogli.

p.s. Zanimivo je pogledati tudi v preteklost. Rimljani so bili super gradbinci, tudi (predvsem) veseljaki, a z še danes spoštljivimi dosežki so 2000 let nazaj zgradili rimsko Emono, prebivalcem pa omogočili prve vodovode in kanalizacijo. Ja, brez heca. Obvladali so. In bili tudi bolj sproščeni, sploh, ker niso vedeli, kako bomo ljudje 2000 let kasneje naše zaklade brez premisleka spuščali po odtočnih ceveh.

Poglejte si, kako fino so se imeli v RIMSKI EMONI in kaj so zgradili.

Slovenci smo maloštevilen narod, a dosegamo svetovne športne dosežke. Seveda so vsi športniki deležni velike podpore, predvsem ob uspehih, ob porazih se sicer najdejo posamezniki, ki so glasnejši kot ob zmagah, a vseeno – če potegnemo črto, lahko rečemo, da pridno navijamo zanje.

Včeraj je bilo v dvorani Zlatorog Celje zopet ‘bučno’. Prvo tekmo osmine finala sta namreč odigrala Rokometni klub Celje Pivovarna Laško in HSV Hamburg. Celjani so žal izgubili za visokih devet golov. Če se vrnem po spominu nekaj let nazaj, natančneje v najbolj uspešno sezono Celjanov – 2003/04, ko so osvojili naslov evropskih prvakov, se zadnje sezone temu niso približale, a ne govorim zgolj o igri celjskih rokometašev. Res je, da se vzdušje v dvorani stopnjuje bolj kot se prvenstva približujejo koncu (če se tako daleč seveda uvrstimo), a vseeno, tudi včerajšnja tekma je bila pomembna, vzdušje v dvorani pa zelo čudno. Najbolj glasni so bili seveda Florijani, brez katerih si sploh ne upam pomisliti, kakšna tišina bi bila v dvorani, ostali del publike (v dvorani je bilo cca. 4500 gledalcev), pa je navijal po naslednjem ‘načelu’ – glasno žvižgaj in se deri, ko je v napadu nasprotna ekipa, ko sodniki ne odsodijo pravično, na igrišče meči zmečkane papirje, ki so drugače namenjeni navijanju, če si zares jezen, pa na igrišče vrži tudi steklenico. Ko je v napadu domača ekipa, kljub vzpodbudi komentatorja, zaploskaj na vsakih 6 minut (priznam, tudi jaz nisem, ampak en plosk na cca 50 ljudi je bolj tako tako), bučno navijanje pa prepusti Florijanom. Navijanje se ni spremenilo ne ob izenačenjih na začetku, ne ob stopnjevanju razlike.

Vse lepo in prav, ampak ne razumem logike, zakaj je potrebno biti glasnejši ob napadu nasprotne ekipe, kot ob napadu domače? Zakaj lahko uničiš navijaški material (pa čeprav je šlo ‘le’ za rumene papirje) in na igrišče mečeš steklenice, nisi pa sposoben glasno športno navijati? Verjetno športniki ne govorijo brez razloga, da jih včasih energija publike ponese do zmage. Prav tako mi je nadvse zanimiv fenomen, da ljudje glasneje ploskajo v odmorih, ko se iz zvočnikov zasliši Golica. Super, da se poveselimo, ampak lahko bi to isto energijo pokazali tudi potem, ko so na igrišču igralci.

Vendar, kakšno pravico imam jaz, ki tudi nisem bučno navijala, le da bi se to obrnilo, če bi se pridružili tudi drugi, a še vseeno, če ploska levi sosed 5 sekund, se pridruži mogoče desni in potem oba odnehata, ker ne ploska cela vrsta.

Mnogi blogerji se skrivajo za psevdonimi, s čim ni nič narobe, mnogi pa uporabljamo pravo ime in priimek. Vseeno pa še dostikrat ne vemo bolj podrobno kdo je v ozadju, kaj ima ta oseba rada, kaj sploh počne in kaj jo v življenju pripelje do tega, da na ‘papir’ (v našem primeru ekran) prelije vsa razmišljanja, ki jih bolj kot ne radi prebirate.

Če bi naredila samointervju in si sama postavljala vprašanja, bi bilo verjetno smešno. Zato vam postavljam izziv (v bistvu je bolj izziv zame, če dobro pomislim :)) – v komentar, kontakt zapisan na levi strani, Facebooku ali Twitterju mi lahko v naslednjem tednu zapišete vprašanje, jaz pa bom nanj odgovorila v naslednjem blog zapisu (na obcesna vprašanja ne odgovarjam :)).

Pa da vidimo, kakšen bo odziv ;).

Danes je bil eden tistih dni, ko mi ni bilo praktično nič jasno, ko sem odprla Facebook in Twitter. Povsod statusi v smislu Vsi …, samo … ok, kaj se dogaja? Očitno sem nekaj pomembnega spregledala :). Po zaslugi prijateljic, sem dokaj hitro dojela, s čim se danes ukvarjamo Slovenci.

Za tiste, ki še ne veste, fora je v tem, da zapišeš en del stavka, ki kontrira imenu ali priimku določene osebe, kot npr: Vsi imamo usta, samo Simona Gobec (k sreči mi moj priimek zelo dobro koristi :)); Vsi so bili hrabri, samo Katja Zajc itd. Nekateri pravijo, da smo že malo tečni, meni pa je tale pogruntavščina polepšala popoldne in me dodobra nasmejala.

Nekaj meni najboljših zbranih na Twitterju:

Me veseli, da se znamo na družbenih omrežjih tudi skupno poveseliti in ne le razglabljati o problemih :) bravo!

Kako najbolj preprosto skuhati mehko kuhana jajčka? Ne vem, če poznam ravno najbolj preprost način, sem pa danes zjutraj zagotovo spoznala najtežjega. Ne trdim, da nisem kriva sama, ne vem :).

Doma imamo kar nekaj Top Shop izdelkov. Da mi je vse skupaj smešno, sem omenila že večkrat, ampak tu in tam se še vedno najde izdelek, ki ga moja mami mora imeti. Pred časom je videla oglas za Eggies posodice. Gre za posodice, v katerih lahko kuhaš jajca brez lupine – ‘ubiješ’ jih in vsebino zliješ v posodico, zapreš in daš kuhat. Sliši se odlično, ker ravno lupljenje ti po navadi vzame največ časa, jajca so vroča in jih težko držiš v roki in nastane kar nekaj packarije. Priznam, da sem bila nad idejo navdušena, saj so v zadnjem času mehko kuhana jajca velikokrat na mojem jutranjem jedilniku. Ker izdelka trenutno ni na zalogi, je bilo potrebno na njih čakati kar dober mesec, ampak včeraj so prišla. In seveda, kot se za sobotni zajtrk spodobi, so, pardon, naj bi bila, na mojem jedilniku mehko kuhana jajčka. Posodico operem, rahlo namažem z oljem (takšna so navodila), zlijem vsebino v posodico in dam kuhat. Čakam, da zavre in po navodilih zmanjšam moč ognja na toliko, da čisto rahlo vre. Vklopim štoparico in po treh minutah pogledam posodico, v kateri se je vse treslo. Mogoče komu sluz odgovarja, meni ne. Hmmm, ok, kuhajmo še malo. Še vedno se je vse treslo.

Po skoraj osmih minutah sem posodico vzela ven, jo odprla in našla tole:

Jajca je bila še vedno, čeprav se naj bi po navodilih kuhala od 2,5 do 3 minut, mehka. Mojega očeta sluz ne moti, zato je jajco pojedel in spodaj je bila trdo kuhana.

Ne bom trdila, da so posodice zanič, ker lahko, da sem kljub podrobnim navodilom jaz nekje naredila napako. Uporablja morda kdo te posodice in lahko deli kakšno izkušnjo?

‘Normalni’, lahko bi rekla dolgočasni trenutki v življenju, bi morali biti le pavza med vsemi ostalimi, presunljivimi, razburljivimi in vzburljivimi, takimi, ki nas sezujejo, takimi, zaradi katerih zjutraj ne vstanemo, ampak skočimo iz postelje, takih ob katerih se deremo od veselja in takimi, zaradi katerih enostavno hočemo živeti. Vsak dan več, vsak dan še.

Dve vrsti ljudi sta na svetu. Tisti, ki jamrajo in tisti, ki ne. Največji hec pa je v tem, da tudi, če bi dva imela identično življenje, bi lahko bil en nadvse srečen, drugi pa depresiven in na robu skoka s srednje visokega bloka v Ljubljani.

Vsak od nas mora v življenju najti tisto, kar ga vzburi. Pa ne govorim o seksu, no tudi :), ampak o čemerkoli ob čemer se nam naježi koža in o tistih stvareh, ki bi jih počel znova in znova in znova in … z veseljem, z navdušenjem.

Marsikomu je npr. poklic čistilke izpod časti, drugi pa to opravljajo s ponosom in veseljem in prav je tako. Enim je blazno nezanimivo prelagati kupe papirjev, drugi pa so najboljši prelagalci na svetu. Eni so blazno srečni direktorji, drugi pa tečni in zagrenjeni. Enim je služba zanič, pa imajo hobije, ki jih osrečujejo … eni se smejijo kmetom in so sami kmeti, drugi pa uživajo ob čohljanju koz in domačih na oko pečenih jajčkah.

Iz dneva v dan bolj opažam, kako je pomembno, da si v življenju najdemo tisto nekaj, kar nas blazno osreči. Jaz sem na primer tale moj blog kar lep čas preveč zanemarjala, ko sem se pred časom vprašala (večkrat se namreč globoko pogovorim sama s sabo), zakaj ga ne pišem večkrat, če mi je pisanje v užitek in če me radi berete? Poleg tega, pa mi je od vedno pisana beseda šla lažje od izgovorjene. Druga stvar so fotke. Eno leto nazaj ni minil skoraj en dan, da ne bi prijela v roke fotoaparata. Šibale so ideje, čisto osebni foto projekti(či), fotkanje za druge … danes, se komaj pripravim do tega, da posnamem kaj s čim drugim kot s telefonom. Ko pa, me to spet blazno osreči.

In potem se vprašam – ‘Simona, pa ka se je zgodil s tabo?’

Še vedno je moja želja in moj cilj, da bo nekoč pisanje tisto, ki mi bo prinašalo kruh. Veliko švica in živcev bo še potrebnih, ampak vem, da bom nekoč prišla do tja. Z odkritostjo in brez dlake na jeziku (ok, mogoče s kakšno), ker se je to še vedno izkazalo za najboljšo rešitev. Ko si v določenih trenutkih v življenju pripravljen izpustiti iz rok marsikaj pomembnega za tistih nekaj trenutkov zaradi katerih se res splača živeti, pa naj bo to v službenem ali zasebnem življenju, kjerkoli in kadarkoli, samo najti moram(o) tisto nekaj.

Pa zato, da moji koraki ne bodo počasni, da bodo ustnice spet v krčih smeha.

Kaj bo jutri ali pojutrišnjem nastalo iz tega, ne vem, kaj bo pa čez leto, dve ali tri, pa vem zagotovo :).

Nazadnje, a niti malo manj pomembno kot vse zgoraj napisano – hvala vsem, ki ste z mano tudi v tistih obdobjih, ko nisem jaz.

Vsi o njem govorimo, to delamo, a smo ob tem neučinkoviti.

Med tem, ko si lakiraš nohte na nogah in gledaš 2. tek ženskega smučanja, verjetno še kuhaš kosilo. In med tem, ko odpisuješ na službene maile, se pogovarjaš s sodelavko ter razmišljaš kako boš do konca speljal en tretji projekt, ki nima veze ne z mailom, ne s pogovorom s sodelavko.

Štala.

Če so naša opravila rutinska in ne zahtevajo večjega možganskega napora, potem je vse ok in multitasking funkcionira. Zato se še vedno lahko pogovarjamo po telefonu in med tem brez slabe vesti zlagamo perilo. Ali pa poslušamo instrumentalno glasbo in beremo (ker tekst in zgolj zvok vplivata na različne del možgan). Problem je, če želimo naenkrat opravljati kompleksnejše naloge. Že udeležba na sestanku, med katerim odpisuješ na maile ni učinkovita, čeprav se nam zdita poslušanje in tipkanje popolnoma lahka, ampak razen če ne gre za tipkanje po nareku, sta skupaj lahko neučinkovita.

Multitasking naj bi celo povzročal depresijo ali razdražljivost. Ja, včasih se ob tem res počutim kot lev. In če tako pomislimo, nam v resnici precej škodi – stvari delamo dlje, veliko od tega kar delamo, pa si sploh ne zapomnimo.

Zato:

- na kavi s prijatelji naj telefon ostane v torbici (me included :)),

- delajte eno stvar naenkrat; če odpisujete na maile, odpisujte na maile, če delate kaj drugega na računalniku, mail izklopite (če vas eno uro ni, se svet ne bo podrl),

- nikar, nikar, nikar ne voziti in telefonirati istočasno; ja, sedaj ste zavili z očmi, ker to je res nekaj najbolj samoumnevnega na tem svetu in to vi že veste, aha :),

- pustite možganom vsaj nekaj minut, da lahko ‘u izi’ preklopijo iz enega opravila na drugega.

V teoriji se vse sliši tako lahko, v praksi pa meni, sploh zadnje čase, ne uspeva. O tem, kako se je naš spomin poslabšal v zadnjih letih, sploh na račun interneta in sodobne tehnologije, pa sem nekaj besed zapisala že TUKAJ.

Verjetno sem že ena izmed stotih, ki v teh dneh to pišem, pa nič ne de, ker še vedno ne bo pomagalo.

There’s no such thing as a free iPad/Phone/Pod/Mac. Vsaj ne na način, kateremu naseda vse preveč ljudi.

Nekaj mojih razmišljanj in vprašanj na to temo:

1. Nobena firma (pa nisem čist sigurna, če res nobena), ki prodaja Applove produkte (ali katere druge in se vsaj malo spozna na družbena omrežja), ne bi nagradne igre speljala na tak način, ker:

2. Morajo biti nagradne igre na Facebooku organizirane preko aplikacije.

3. Vsaka nagradna igra mora imeti pogoje nagradne igre. Po navadi jih večina uporabnikov sicer ne prerbere, a vseeno – če je stvar resna, so pogoji objavljeni.

4. Prepričajte se, kdo je podjetje, ki stoji v ozadju ‘nagradne igre’ – so to ‘Zastonj Apple produkti’ ali je to ugledno podjetje, z navedenim nazivom, naslovom, kontakti?

5. Zakaj bi nekdo samo na podlagi enega lajka ali delitve podelil računalnik ali v tem primeru celo 100 računalnikov/iPada/telefon/karkoli?

6. Nihče ne bo na podlagi vašega lajka ali delitve nakazal xy € otrokom v Indijo. Žal. Lahko pa da boste vi kar nekaj € podarili sleparjem s svojo naivnostjo.

Upam, da bo nekega dne konec naivnosti. In da bomo vsi, ki uporabljamo splet dojeli in razumeli kaj je res in kaj ni. Takšne strani in takšne igre kot je bila ta, želijo le nabrati čim več fanov, da jih lahko uporabljajo in izrabljajo v druge namene – promocijo drugih strani, nekateri uporabniki so celo tako pametni, da vpišejo svojo telefonsko številko na kateri jim ‘resnevemzakaj’ čudežno raste mesečni račun.

Nagradne igre so. Ampak vedno preverite kdo stoji v ozadju in če vsaj v osnovi ‘štimajo’ zgoraj navedene točke.

Zmage so luštna reč. Tudi, če smo zelo skromni in se raje držimo v ozadju ter potihoma nizamo svoje uspehe, nam odkrito rečeno verjetno tu in tam paše doseči kakšen, tudi širnemu svetu, viden dosežek.

Za zmago je potreben švic.

Seveda se tu in tam zgodi, da se ti ‘vsere’, načeloma pa je za dobre dosežke potrebno veliko truda, znanja, neprespanih noči, podpore, iznajdljivosti, tudi joka in predvsem vztrajnosti. Pa še ena pomembna stvar, ki jo marsikdaj pozabimo – za zmago so potrebni tudi porazi. Ob njih se kaj pametnega naučimo in predvsem vidimo, česa ne smemo zasrati v prihodnosti :).

So male in so velike.

Za nekoga je lahko zmaga že to, da zjutraj vstane ob prvem pisku budilke. Ok to so male zmage, ko tekmujemo proti samemu sebi. Lahko tekmujemo proti drugim, v čem vse, pa raje ne bom naštevala. Ne glede na to kakšna je zmaga, je sladka. Nikoli ne bom pozabila moje prve zmage – v osnovni šoli sem jaz, nepiflarka, zmagala v kvizu o Angliji in odšla zastonj v London. Jupi, ja. Res je, da mi zaradi zibanja na ladji ni bilo še nikoli prej in nikoli po tem v življenju tako slabo in to dva dni zapored in da iz tega potovanja nimam niti ene slike, se pa spomnim sladke zmage in sladkih utrinkov s poti. Tudi tega, da sem spoznala fanta iz Spodnje Idrije, s katerim sva … se pogovarjala kar veliko :). V športu nisem zmagovala, ker niti nisem tekmovala, no, v bistvu niti nisem trenirala :), se pa veselim in včasih tudi jočem ob zmagah naših športnikov. To pa odpre čisto drugo sfero …

Zmage dvignejo pričakovanja.

Mhm, tu pa se začne tisti del, ki je včasih še težji kot sama pot do zmage. Ko zmagaš enkrat, bi rad še drugič in ne samo, da bi rad to sam, to bi od tebe radi tudi drugi. Naši športniki blestijo že od vedno, v zadnjih nekaj mesecih, predvsem pa tednih, pa nizajo uspeh za uspehom. Smučarji, skakalci, biatlonci, rokometaši, hokejisti in še bi lahko naštevali. Sama spadam v tisto skupino, ki seveda pričakujem oz. si srčno želim, da jim uspe do konca, vedno, tekmo za tekmo – no, tja spadamo verjetno vsi. Če jim ne uspe, pade kakšna kletvica, ampak hej – takšno je življenje in takšen je šport. Včasih je odvisno le od tebe, včasih pa tudi od drugih dejavnikov in ko pade to skupaj, se ne izide vedno po naših pričakovanjih. Zakaj tako omenjam šport? Ker vsi, predvsem pa mediji, včasih ustvarjajo preveč pričakovanj. Resnično upam, da športniki ne spremljajo tega, ker jim včasih ne more biti v nobeno korist. In roko na srce, kar veliko ljudi išče neuspeh in ne uspeha.

Zmage so pomembne, tudi, če si ne priznamo, ampak pomembno je, da ob svojih uspehih ne zaspimo, ker potem jih ne bo več. Še nobena župa se ni skuhala sama, pa prvič je bila verjetno zanič :). Švic, vztrajnost in veliiiiko poguma. Vsi, ki jim je nekaj uspelo, imajo jajca. In verjamem, da lahko vsi zmagamo marsikje, le upati si moramo.

Je vsaka  šola  res šola  za življenje? Seveda je, ker imamo krasne učitelje, ki so vsi po vrsti strokovnjaki na svojem področju in znajo čudovito vcepiti pravo znanje slehernemu posamezniku. Tamaučke naučiti pravih vrednot in jim ne uničiti sanj, osnovno in srednješolce usmeriti na pravo poklicno pot in iz njih potegniti najboljše ter jih premakniti še bližje k sanjam, študente  naučiti znanj, s katerimi bo vsak zase in vsak svetu doprinesel maksimum. V okvirjih, ki so jih drugi določili.

Upam, da ste dojeli, da zgornjih vrstic ne mislim resno. Vsaj ne generalno gledano.

Hvala bogu obstajajo svetle izjeme. Učitelji, ki ti dajo več. Učitelji, ki včasih rečejo, k**c gleda knjigo, danes vam bom povedal/a lekcijo iz svojega življenja, ki vneto povežejo teorijo s prakso iz prve roke, ker le tako jo lahko razložijo tako, da jo bomo tudi ostali razumeli. Učitelji (in starši, ki so tudi naši učitelji), ki ne ubijajo sanj, ampak jih spodbujajo in razumejo, da biti drugačen, ni narobe, biti drugačen pomeni, da boš spremenil svet.

Šola te postavi v kalup. Nauči se to – če se ne boš, boš letel/a, če se ne boš, ne boš imel dobrih ocen, če ne boš imel/a dobrih ocen, ne bo dobrega povprečja in če ni dobrega povprečja, ni dobre službe. Ha, kot da je povprečje danes še kaj vredno. Nikoli nisem imela dobrega povprečja in se zato tudi ne sekiram, ker vem, da mi je fakulteta dala le osnovo, na podlagi katere sem dejansko ugotovila, kaj želim početi v življenju in se sama potrudila, da sem to dosegla. Že nekaj let mi je faks nekaj, česar se želim znebiti – če sem tik pred koncem magisterija, ga bom seveda zaključila (lahko da bom sicer spustila dušo ob zadnjem izpitu), ampak, a ni pri tem nekaj narobe? Ne bi moralo biti znanje nekaj, česar si vsi želimo? Mislim, da nam je šola muka, ker nas tam učijo, kaj je prav in kako doseči prav, ne pa, da je včasih dobro, da naredimo ravno obratno, ker konec koncev moraš imeti skoraj vse prav, če želiš imeti dobro povprečje in če želiš uspeti. Zakaj moramo na pamet znati vse zapiske in po vrh vsega napisati točno tako kot piše v knjigi? Preprosto moramo razumeti, ampak v poplavi vseh definicij, tega ne znamo in pozabimo še osnovne stvari.  Tako zelo nas učijo, da delamo po enem in istem kopitu, da ob tem pozabimo izumljati nekaj novega in zato še toliko bolj lahko cenimo tiste, ki si to upajo, ki si to želijo in ki imajo mentorje, učitelje, starše in prijatelje, ki jih pri tem spodbujajo. Kaj odnesemo s faksa? Odkrito rečeno se niti ne spomnim naslovov vseh predmetov, kaj šele vsebine. Se pa še v živo spomnim predavanja, ko nas je obiskala gostja iz prakse in povedala s prve roke, kako se dela v resničnem življenju. V živo se ga spomnim tudi zato, ker je bilo verjetno krivo, da sem izbrala tak poklic kot sem ga. Ker mi je dalo nekaj več. Ker me ni sililo, da doma v kotu buljim v knjigo in se naučim vse od prve besede do zadnje pike. Ker sem že tam poslušala in še bolj pomembno, slišala, kar so mi želeli sporočiti.

In kaj je potem šola življenja, ko prideš iz faksa? Se naučiti motiti in delati napake. V tem koraku je verjetno ogromno tistih, ki v solzah zapuščajo službo in dajo tudi odpoved, ker njihova prva naloga ni bila uspešna, ker je bil projekt zavrnjen, sploh, če imajo ob tem sodelavce in šefe, ki živijo za to, da se izživljajo, ne pa da učijo in naučijo. Življenje nas šele v bistvu nauči življenja.

Žalostno je tudi, da v obdobju krize, še vedno gulimo stare članke, predelujemo stare primere, med katerimi so tudi takšni, ki nimajo osnovne povezave s stanjem, s katerim se soočamo danes. Žalostno je, da bi morali študentje komaj čakati, da gredo v službe, tako pa raje nategujejo šolski sistem, ker se bojijo stopiti v svet, ker vedo, da je težko, ker vedo, da bodo dobili po glavi in ob vsem tem bodo morda še slabo plačani. Zakaj nas ne naučijo kako dejansko dobiti službo? Boste rekli, saj nas, imamo predavanja o tem, kako napisati popoln cv. Popoln cv ne obstaja, dokler v njem ne izraziš sebe. Zato ne razumem delodajalcev, ki zahtevajo europass cv. Kaj pa ti pomenijo številke? Kaj ti pomeni povprečje nekoga, če ga sploh ne spoznaš? A kdo kdaj pomisli, da lahko po enem listu papirja, ki ga nekdo oblikuje po svoji volji, tega človeka spoznaš bolje, kot po vseh klasično zahtevanih postavkah, ki si jih kdaj dosegel v življenju? In zakaj to počnemo? Ker smo postavljeni v okvirje. Ker se nam ne da. Ker mora biti tako, kot jaz rečem in ker mi je težko sprejeti, da lahko morda narediva več, če mi ti pokažeš drugače.

Ko bomo takšne stvari dojeli, nam bo bolje. Otroci bodo radi hodili v šolo, tako pa nam je večini ena velika muka. In tisti, ki radi hodite v šolo, bravo. Tisti, ki učite drugače, bravo. Tisti, ki naučite nekoga kako živeti, kako ustvarjati, kako ne pogoreti v praksi, bravo.

Ne ubijati sanj.

Leto je (skoraj) naokoli in spet se je nabralo nekaj zanimivih ključnih besed,  ki ste jih vpisovali v iskalnike in preko njih prisrfali k meni. Pa poglejmo, če je tudi letos kaj pretresljivo čudnega vmes.

- kaj je fotograf (to je reč, ponavadi v čudnih pozah, ki z osebo, tako imenovano fotoaparatom, slika na različnih lokacijah)

- kaj sem se naučila (če ne veš, potem verjetno bolj malo)

- kolo ni avto (ne, res ni)

- mame seksajo z atijom (edino pravilno)

- ali vam je ime simona všeč (hvala za vprašanje neznani obiskovalec; lahko sva na ti in ja, seveda, ime simona mi je zelo všeč)

- bowling in starejši (pomoje, da ni problema, lepo u izi, možek, sosedje, en čajček pa gremo s kuglo v kegle)

- brezplačno kupiti zavajanje (eh..rajši ne bom nič rekla)

- če maš nov mail povej okrog (povej povej, še raje pa pošlji mail s tega novega maila)

- doma v stanovanju smo nagi (odlično! všeč so mi sproščeni ljudje)

- gif ti si moja simpatija (edina moja simpatija si ti..uouou..sanjaj z mano in…)

- kaj reči na razgovoru če si nekje delal 20 let (da si nekje delal 20 let?)

- kaj se zgodi ko ostaneš brez zob (dobiš protezo)

- kaj ženske mislijo kaj rečejo (don’t go there)

- kako se znebiti kobilce (s premišljeno taktiko in vnaprejšnjim družinskim posvetovanjem)

- kdo o tebi z glavo razmišlja da spomni števk teh? (kdo pa tle ni z glavo razmišljal, ko pisal je tole?)

- kje lahko dobro seksam (z dobrim partnerjem in strastjo, je lahko dober prostor za seks prav povsod – v postelji, v avtu, na plaži, ob drevesu, na pralnem stroju, v morju, na kameli?)

- pinterest enim menim (ne enim menim pinterest, če se meniš tak, da te živ bog ne zastopi)

- polž-zgradba (polž ni zgradba, lahko je ob zgradbi, mogoče polž misli, da živi v zgradbi?)

- rada te imam se lahko o tem pogovoriva drugače (seveda, kako pa bi želela, da se pogovoriva?)

- zakaj te ljudje ne pozdravijo na cesti (ej ne vem, mogoče te ne poznajo ali pa so le neolikani)

Lep pozdrav iz zanimivega virtualnega sveta :).

Upam, da vas čim manj oz. nihče od vas ne ve, kako se je zbuditi lačen in kako je zaspati lačen. Pa ne takrat, ko se ti ne da narediti zajtrka ali ko nimaš časa dati nekaj vase. Govorim o primerih, ko nimaš niti toliko denarja, da bi si lahko privoščil osnovne obroke.

V zadnjem času lahko spremljamo ogromno akcij, ki se zavzemajo za to, da bi otroci, katerih starši ne morejo plačevati kosila v šoli, le-tega imeli. Vsi pa vemo, da če nekdo nima za kosilo za otroka, nima za kosilo zase, nima za oblačila, nima mogoče niti za streho nad glavo.

Čeprav tudi sama nisem nikoli živela v razkošju, sem vedno imela vse kar sem potrebovala in tudi marsikaj, česar nisem potrebovala, pa so mi starši vseeno kupili ali pa si sedaj, ko si že nekaj let služim denar, kupim sama. Zato je nemogoče razumeti ali se vživeti v stiske ljudi, ki nas obdajajo. Kriza je po eni strani priložnost, po drugi strani pa žalostno obdobje za nešteto ljudi, ki so v tem času izgubili službo, ne morejo ali pa ne znajo najti nove. Kakorkoli in karkoli je že v ozadju, mislim, da v družbi kot je današnja, nihče ne bi smel biti lačen in vsi bi morali imeti vsaj osnovne pogoje za preživetje. Pa jih nimamo. In kaj lahko spremenimo? Tudi, če vsak od nas , ki imamo, daruje nekaj evrov, ki bi jih tako ali tako zapravili, za tiste, ki jih potrebujejo, situacija celostno gledano še vseeno ne bo rešena, lahko pa rešimo posameznike in jim ne samo polepšamo, ampak dobesedno omogočimo življenje. Prepričana sem, da si marsikdo od nas reče, da tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Pa lahko. Že če je samo en otrok več sit, je to korak naprej. Seveda ne moremo sedaj vseh prihrankov, ki jih imamo, dati tistim, ki nimajo, čeprav bi lahko. A vseeno lahko marsikomu pomagamo že z malenkostmi. Ko boste naslednjič v trgovini želeli kupiti stvar, ki jo pravzaprav ne potrebujete, lahko date ta denar na stran. Ko boste v decembru kupovali božična darila, raje parkrat premislite, če bi jih res. So sveče, plastični božički in šalice za kavo res potrebne? Zato, da vas ostali ne bodo postrani gledali, ko boste k njim prišli praznih rok? Če jim lepo poveste, da ste namesto 100 eur v darila, letos namenili 100 eur za tiste, ki so lačni, mislim, da vas bodo razumeli vsi. Če vas kdo ne bo, pa verjetno ni potrebno poudarjati, da z njim ni vse ok. S prijatelji namesto 2 eur za kavo, dajte 2 eur na kup in kmalu se bo nabralo za eno kosilo. Pa spet seveda bo nekdo rekel, kaj pa je 30 ali 40 eur, kaplja v morje. Tistemu, ki nima nič, je 40 eur bogastvo. V ozadju zakaj nekdo nima, je lahko marsikaj – takšne in drugačne stiske, tragedije in žalostne zgodbe.

Marsikaj je žalostno na tem svetu. Velikokrat se ne zavedamo, dokler nas ne doleti. Tudi jaz se dolgo časa nisem. Dokler nisem slišala zgodbo prvega otroka, ki v solzah pove, da je lačen. Da nima kosila, nima večerje, nima niti za malico. In potem se zamisliš. In mislim, da smo se v zadnjem mesecu ali dveh zamislili bolj kot kdajkoli prej, in prav je tako. Če se še kdo ni, je še čas, ker žal, te zgodbe se bodo pojavljale vedno. No, letos nimam skrbi, kaj kupiti za božična darila, ker bo denar šel drugam. Če pa že kupite kaj, kar ne rabite, kupite vsaj od domačih proizvajalcev in tistih, ki ustvarjajo zato, da imajo sami dostojno življenje ali tisti, ki ustvarjajo zato, da polepšajo življenje ne samo sebi, ampak tudi drugim. Nekateri okoli mene pomagajo že dlje časa, nekateri smo in še bomo – v službi in med prijatelji, z nekaj evri na mesec ali z oblačili, ki jih ne potrebujemo. Korak za korakom.

Naj bo žalostnih zgodb čim manj. In še enkrat – ne obupajte in ne mislite, da nekaj evrov na mesec, ki vam ne pomenijo nič, ne morejo nekomu omogočiti, da ne zaspi lačen. Hvala.

Heroin povzroča močno odvisnost.

Facebook povzroča močno odvisnost.

Čeprav je ti dve stvari težko primerjati, obe povzročata odvisnost. Zakaj hodimo na Facebook? Zato, da vidimo kaj počnejo naši prijatelji in če imamo kak nov lajk ali komentar. Zakaj objavljamo nove profilne fotografije (čeprav so posnete v ogledalu kopalnice)? Ker želimo, da jih ostali polajkajo in pokomentirajo, mi pa bomo s tem dobili potrditev. Zakaj si veliko ljudi izbriše profilno sliko, ker ima samo dva lajka, prejšnje tri pa so jih dobile po najmanj 16?

Nekaj zanimive statistike:

- Internetni odvisniki naj bi imeli 10-20 % manjše možganske predele namenjene govoru, spominu, motoričnim sposobnostim itd. (se sploh ne čudim, tudi sama imam včasih spomin kot zlata ribica, par let nazaj je bilo drugače).

- Mimogrede, spomin zlate ribice traja 9 sekund, spomin internetnega odvisnika pa 8 (podatki za leto 2012).

- Povprečno število Facebook prijateljev je 229  (ouje, js jih imam več :P).

- Kitajska, Tajvan in Koreja so internetno odvisnost že označile za psihološko motnjo, leta 2013 bodo enako storile tudi ZDA.

- V povprečju preživimo pred ekranom 8.5 ur dnevno in le 20 min beremo dejansko ‘naprintano’ stran.

In ja, vsako obvestilo, ki ga prejmemo na internetu, lahko pomeni novo priložnost (zasebno, poslovno …), vsakič, ko se na obvestilo odzovemo, se nam dvigne raven dopamina in vsakič, ko dobimo spet odgovor, to zviša našo odvisnost, kar se lahko primerja z odvisnostjo od heroina, cracka in še celo vrsto drugih substanc.

(Vir: Mashable)

Podatkov je še več, a za približen oris bo dovolj. Skratka, odvisno smo. Vključno z mano, seveda. In zakaj se te odvisnosti ne poskušamo rešiti? Ker je preveč vpeta v naša vsakdanja življenja – službo, šolo, prosti čas. Seveda je mogoče, tudi brez računalnika in interneta se marsikaj da, ampak težje kot včasih. Ste se kdaj vprašali, koliko otrok si še sploh zna izposoditi knjigo v knjižnici? Koliko knjig preberemo? Koliko manj hodimo na kavo? Koliko manj se pokličemo? Tako kot kadilci vlečejo škatle cigaret iz žepov in so živčni, če ne najdejo vžigalnika, tako podobno vlečemo iz žepov telefone in preklejemo vse kar je možno, ko se nam sprazni baterija ter se sprašuješ ‘o šit, kaj bom pa zdej cel dan?’.

Takole, ko dejansko spravljam ta razmišljanja v pisano besedo, je res malo ‘bad’, kaj vse počnemo, kajne? Seveda se tudi jaz ne morem kar tako odpovedati digitalnim medijem, ker predstavljajo del mojega poklica in ker so fajn :). Že pa nekaj časa razmišljam o zmanjšanju uporabe družbenih omrežij v zasebne namene, ampak seveda, ker sem odvisna, to ni tako lahko narediti. Mogoče je pa danes pravi dan za začetek? Ah ne, morem pogledati koliko lajkov bo dobila moja objava ;).

Ali povedano drugače: ni pomemben toliko prostor, kot ljudje, ki se v njem nahajajo.

Ne glede na to, če imamo čas ali ne, verjetno vsi cenimo hitro in kakovostno postrežbo, saj zanjo tudi dobro plačamo. Če bi se v tem trenutku rad kdo ‘izmazal’ z izjavo, da nekje je pa tako poceni, da se lahko kaj drugega spregleda, sori, cene si določaš sam, v kombinaciji s kakovostjo postrežbe seveda.

Med službo (študijem in še marsikaterim drugim opravkom) enostavno nimaš neomejeno časa, da lutaš okoli. Po navadi imaš časa pol ure, takrat lahko, tisti, ki imate to priložnost, skočite v raj menz ali do bližnjega najboljšega soseda, v boljšem primeru, pa si za kosilo vzameš eno uro in v miru zaužiješ svoj po navadi edini, dnevni topli obrok. In kaj v vsakem primeru pričakuješ? Dobro postrežbo. Meni osebno ni toliko pomemben prostor, v smislu opreme (seveda pa mora biti čisto in vseeno lično), kot sama postrežba. 100 ljudi, 100 okusov. In če sem malo bolj podrobna, kaj mi je pri postrežbi najbolj važno?

- Ne pusti gosta čakati. Ok, razumem, gneča je. Ampak vzame ti minuto, da obletaš vse mize in gostom rečeš: Dober dan. Se opravičujem, malo mamo gneče, bo za počakat. Ne pusti me čakat 5+ min. Toliko že počakam, če vidim, da je gneča.

- Glasen in nasmejan lep pozdrav. O, dober dan tudi vam. Pozdrav in nasmeh sta ključ do uspeha in sreče strank. Nič ne razveseli človeka bolj, kot topli, nasmejani, prijazni ljudje. Mogoče je to tako osnovna stvar, da se nekateri sprašujete, zakaj sploh omenjam. Žal, ne pozdravijo vsi, sploh, če vidijo, da si študent. V blagajno ponudnika pa steče kar cca. enako denarja, ne glede na to s kakšnim statusom pomažem krožnik.

- Če veš, da hrana ne bo kmalu, povej. Ok, razumem. En štedilnik ne more nahranit sto ust naenkrat. Lahko mi pa, če si vzamem čas za obisk določene gostilne/restavracije/kafiča, poveš, da ne bom čakala zgolj 15 min na kosilo, ampak pol ure, ker je res strašanska gneča. Opraviči se mi, ker to, da čakam tako dolgo za dnevno kosilo, enostavno ni normalno. Ok, tudi v tem primeru se bi marsikdo raz* in odšel pihajoč, tudi jaz bi se verjetno vseeno malo pritoževala, ampak hej. Opozoril si me, opravičil si se mi, kar oblaži nastalo situacijo, če se seveda ne ponavlja vedno znova.

- Pospravljaj mize. Res me ne zanima, kaj je jedel nekdo pred mano in koliko drobtin je raztresel okoli krožnika. Pospravi za njim. Razen, če se res kmalu ne usedem za nekom, ki je ravnokar na odhodu. Aja, če ponoči dežuje, je dobro obrisati mize. Sploh, če je ura že poldne.

- Iz glave mi povej, kaj imaš na dnevnem meniju. Ali pa ga nosi s sabo. Ne mi, da se ne da. Poznam gostilno po imenu Striček, kjer ti vsi natakarji znajo zrecitirat najmanj 10 jedi. Pa niso vsak dan enake!

- Opraviči se. Če padeš pri kateri od prejšnjih točk, uporabi dar govora in se opraviči. Oprostite, ker ste čakali. Oprostite, bom takoj. Oprostite, sem pozabil. Oprostite, vas smem vprašati, zakaj ste 3/4 hrane pustili, a ni blo v redu? A res, ni blo dobro. Ok, bom povedal kuharju, a bi mogoče kakšno sladico za po vrhu, na račun hiše? Ali pa – pijačo časti hiša. Ali pa – ne bomo vam zaračunali.

Verjetno sem še kaj pozabila, ampak, neverjetno, da nekdo, pa ne kar ena restavracija, za katero nihče ne ve, pade na vseh teh točkah. Današnje kosilo je namreč izgledalo takole: na kosilo pridemo okoli 12h, zunaj lep sonček, toplo, na mizah luže in listje od včerajšnjega deževja (odprto od 10h). Čakamo. Čakamo. Čakamo 15 min. Gremo vprašat, če lahko morda sami pobrišemo mizo, ker nas moti. Pride natakar s krpo, ki ne pozdravi, niti ne ve kaj je na meniju. Prinese menije in vodo v kriglih (ok, veliko vode smo želeli, to ni panike:)). Ne prinese menija dnevnih ponudb. Pride gospodična, ki nas bo stregla. Vpraša kaj bomo in ugotovi, da dnevne ponudbe nimamo, gre in čez 5 min prinese dnevni meni. Se odločimo in naročimo. Čakamo. Čakamo. Čakamo cca še pol ure, da prinesejo dve jedi od štirih, od tega je ena od dveh bila napačna. Opravičila ni. Čakamo. Čakamo še kakšnih 15 min, med tem ko jaz pojem (sem bila edina srečnica). Ker še nikjer nikogar, ne s hrano, ne z argumenti, se odločimo, da gremo. Plačam svoje kosilo. Edino ‘opravičilo’, ki je bilo izgovorjeno med tem ko je natakarica odhajala mimo mene: hrana se ne more tako hitro kuhat, je prevelika gužva, se opravičujem. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da tja ne grem več. Ena ura in pol za kosilo, ki ga sploh ni bilo, razen zame. Hvala, restavracija v Šiški, kjer lahko v sosednjih prostorih tudi bowlaš, za takšno postrežbo, ki niti ni poceni.

Kdo pa sicer ni najbolj zdrav, ima pa, vsaj po mojih izkušnjah, hitro postrežbo in zelo prijazne delavce?

Danes, so na račun slabe postrežbe drugje, postregli tri lačna usta več, kot bi jih sicer. Bravo.

Aja, pa še to: nezadovoljna stranka pove vsem, ki jih pozna + tistim, ki jih ne. Bože moj, si lahko zapomni to prosim vsak, ki dela s strankami, kjerkoli, kadarkoli? Pa pridobit novo veliko dražje kot vzdrževat obstoječe…basics.

Razlikujemo, nekateri boljše, nekateri slabše, se le v tem, da eni to uspešno skrivajo, oz. po domače povedano blefirajo, drugi pa malo manj.

Jaz spadam v to drugo kategorijo. Ne rečem, tudi jaz kdaj blefiram, imam pa eno zelo šibko točko in ta je, da se precej težko zlažem, sploh v živo, kar je pa seveda zelo dobra odlika, kajne :)? Pustimo ob strani, da se dostikrat začnem smejati, tudi, če govorim po resnici, kar me je včasih, sploh, ko sem bila še mlajša, dostikrat ‘porinilo’ v težave, ker mi starši enostavno niso verjeli.

No, fascinira me dejstvo, da nekateri praktično ves čas prodajajo meglo, mi pa jim slepo verjamemo. Kako drugače, saj včasih niti ne vemo, kaj je resnica, oz. mislimo, da je človek s katerim se pogovarjamo, odličen strokovnjak svojega področja, resnično pa morda še sam dobro ne ve, kaj počne. V petek sem bila pri zobozdravnici, ker sem imela pred nekaj meseci v zobu luknjo in me je od takrat do tega petka vsak mesec čakala menjava zdravila v zobnem kanalu. Čeprav me je še en teden nazaj v zobu zopet trgalo, ona pravi, da je zob zdrav in mi ga je zaprla. In jaz ji verjamem, ker ona pač šari po zobeh že leta, jaz pa o njih, napram njej, nimam pojma. Če grem k avtomehaniku je zgodba še slabša, ker nimam pojma kaj se dogaja pod pokrovom. No in v takih situacijah se prej ko slej znajdemo vsi. Vsi ne moremo vedeti vsega in ko pride do trenutka, ko moramo odločno povedati ali predstaviti neko stvar, mi pa ne vemo točno kako in kaj se lahko zgodi dvoje:

a) priznamo, da ne vemo in vključimo ostale, da nam pomagajo ali

b) suvereno povemo, kar vemo in da je to, kar vemo, vsekakor prav.

Če ostali okoli nas tudi ne vedo, se opcija b) izide. Ali pa tudi ne. Ali pa, če se vsi dejavniki poklopijo.

V nekaterih situacijah je suverenost vsekakor dobrodošla. Če sta dva ‘kolebnika’, lahko en s svojo samozavestjo pripomore, da se določena stvar izpelje. In to zelo dobro.

Kako pogosto pa vi blefirate?

Večkrat se mi zgodi, da se s kom pogovarjam in pravi, da nima denarja. A po drugi strani si je ravnokar kupil nov telefon, Dieslove čevlje in Hugo Boss kavbojke.

Malo pretiravam, priznam, a dejansko je v grobem gledano tako. Če sem jaz brez denarja, to pomeni, da si ne privoščim nobenih večjih nakupov razen nujno potrebnih in tistih sladkorčkov brez katerih je življenje čisto preveč dolgočasno – kave s prijatelji in kakšna steklenica vina :). Slovenci pa tako ali tako nasplošno čisto preveč jamramo. Ja, sedaj se bo vsul plaz komentarjev, da nekaterim gre pa res slabo, ja, nekaterim res gre, nekateri pa samo govorijo, da jim gre in ves čas po domače povedano jamrajo.

Včeraj ob 9.20 zjutraj sem šla v Planet Tuš Celje. Parking je bil nabito poln, seveda še s prostimi mesti, a vseeno. Zjutraj. Zunaj in v garažni hiši polno. Potem si rečeš ok, mogoče so to uslužbenci iz okoliških firm, pa tu parkirajo. Ne. Tudi Planet Tuš notri kar precej poln. Razprodaje?

Še ena smešna reč, ki mi ne bo nikoli jasna so cigareti. Niso poceni in če si dolgoletni kadilec, pokadiš kar nekaj škatel na mesec. Kadijo pa npr. tudi tisti, ki imajo minimalno plačo. Recimo, da pokadijo eno škatlo na dan; lahko bi vzela manj, pa ne bom, ker poznam ljudi z minimalno plačo, ki pokadijo najmanj toliko. Torej cca. 2,90 € × 30 = 87 €. Sori, to je lep znesek, če ga odšteješ od svoje minimalne plače. Če ga daš na stran, pa to znese 1044 €, s čimer si lahko privoščiš zelo lepe počitnice, za katere taisti dostikrat nimajo denarja. In prosim, ne mi z izjavami kot so ‘ja sej neki pa morm met’, ker cigareti niso nekaj kar moreš met. So razvada. Razvada, ki včasih prekleto paše, a še vseeno razvada, ki je nepotrebna.

Berači, oblečeni v res lepa oblačila. Čista, nestrgana. Z lepo torbico. Ki te ustavljajo po parkiriščih in prosijo za drobiž. Ena gospa me nekajkrat na mesec oz. bi me vsak dan, če bi jaz šla vedno ob isti uri v službo, na Bavarskem dvoru sprašuje, če imam kaj drobiža. Pa še vse ostale okoli in vsak tretji ji da kakšen evro. In tako vsak dan. Se nabere.

Skratka, kaj pomeni, da smo brez denarja? Verjetno odvisno koliko ga imamo. Za nekoga verjetno pomeni, da je brez, ko ne more kar tako odšteti nekaj sto evrov za nekaj, kar bi si rad privoščil, na drugi strani pa to za nekoga pomeni, da nima za kruh. Vse to pa da jasno vedeti, da se včasih premalo zavedamo, kako živijo drugi. Kako se počuti nekdo, ki si doma ravno zida bazen in bo zato ‘brez denarja’ ter kako se počuti sosed, ki je ravnokar izgubil službo in bo zato brez denarja.

Da ne omenjam voznega parka ene izmed naših firm, kjer dela večina delavcev z minimalno plačo, avtomobili pa so – bolj kot ne dobri.

Pridejo situacije, ko ostaneš brez službe zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, včasih tudi prostovoljno – to je verjetno še najboljše, ker potem ti po navadi ni tako zelo hudo, kot če te odpustijo. No, kakorkoli, situacija na trgu vsekakor ni rožnata, je pa daleč od tega, da bi bilo nemogoče dobiti službo, če veš kaj hočeš. In kaj sem se naučila jaz v tistih mesecih iskanja službe?

1. Ne bediraj, ker nimaš službe. Seveda pod pogojem, da imaš ‘našparanega’ nekaj denarja, ki te bo naslednjih nekaj mesecev reševal. Drugače pa se po najboljših močeh trudi dobiti novo, v vmesnem času pa uživaj in se ne odrekaj vsem stvarem samo zato, ker kao nimaš denarja, ker te to spravi v slabo voljo.

2. Bodi izviren/na. Pri iskanju službe, sploh v trenutnih časih, ko je konkurenca ogromna, rabiš precejšnjo mero izvirnosti. Presenetila me je izjava na razgovoru za službo v marketingu, ki je obsegala tudi snovanje manjših kampanj in pisanje tekstov, da so dobili večino življenjepisov v Europass obliki. Halo? Moj ni bil takšen in evo, si že korak naprej. Upaj si, seveda v mejah okusa in odvisno od službe, za katero se prijavljaš, a mislim, da lahko na čisto vseh področjih narediš nekaj izven okvirjev.

3. Ne obupaj. Če ne dobiš odgovora, to ni nič čudnega, to je očitno praksa slovenskih podjetij, ki po eni strani prosijo ljudi naj delajo za njih, po drugi strani pa niso pripravljena dati feedbacka, čeprav ustrezaš vsem zahtevanim postavkam. Velikokrat bi lahko rekli “it’s not you, it’s them”. Če pa se prijaviš za nekaj, čemur ne ustrezaš, pa je odgovor jasen. Kradeš čas sebi in njim.

4. Navduši tiste, ki te ne pričakujejo. Pošlji (hüd) CV tja, kjer nimajo razpisa. Seveda je pogoj, da veš kaj hočeš delati. Ni malokrat praksa, da tako lažje prideš do službe, kot če se prijavljaš na oglase. Govorim s prve roke, ker sem tako službo dobila že dvakrat.

5. Zgradi si mrežo. Ok, spet odvisno kaj počneš, ampak danes imamo bolj kot kadarkoli prej možnost, da vse kar si do danes že naredil (izobrazba, delovne izkušnje), razen, če nisi naredil nič in čakaš čudež, objaviš na Facebooku, Linkedinu, pišeš blog, Twittaš, skratka, deliš svoje mejnike, izkušnje in razmišljanja z ostalimi. Dober občutek je, ko prideš na razgovor, pa te nekdo že ‘pozna’, ker je prebral tvoj blog.

6. Ob pravem času pride vse. Res je, da so nekateri brez službe nekaj let. Potem pa se vprašaš, če jo zares potrebujejo? Je krivda res ta, da služb ni, ali je problem tudi v iskalcu, ki mu nič ni všeč? Osebno sem šla do konca, ’skenslala’ nekaj razgovorov in tudi kakšno ponudbo, ker mi ni bila všeč. Ampak sem vedela, da še imam čas, če ga ne bi imela, bi sprejela že kakšno prej. Zato mislim, da ob pravem času, če veš kaj hočeš, pride vse. Če ne veš, pa ti marsikaj ni všeč, ampak vseeno sprejmi različne ponudbe, mogoče pa ugotoviš, kaj bi počel/a.

Če potegnem črto – službe so! Za tiste, ki želijo delati in ki vedo kaj želijo delati, ki so pridni ter inovativni. To sem slišala že velikokrat, tako s strani ponudnikov kot tudi prosilcev zaposlitev. Ne pravim, da je popolnoma povsod tako, so poklici, predvsem zelo specifični, kjer je res težje dobiti službo, a nekje se mora delati selekcija. Še vedno pa ne podpiram študentov, ki študirajo kolikor dolgo lahko, po pridobljeni izobrazbi pa brez kakršnihkoli delovnih izkušenj pričakujejo, da jih bo čakala služba. No go. Razen z vezami, to pa je že druga zgodba.

K današnjemu razmišljanju me je spodbudila kolumna Lenarta J. Kučića, ki piše o tem, kako zelo smo, kljub vsej ‘elektronski’ prisotnosti, osamljeni. In o tem, kako je bivša Playboyeva zajčica Yvette Vickers pol leta mrtva ležala v svojem stanovanju, predno se je njena soseda končno odločila razbiti okno in vstopiti vanj.

Čeprav bi dandanes težko (že zaradi poklicne plati) preživela dan brez računalnika, pametnega telefona in interneta, včasih res pogrešam čase, ko še tega ni bilo. Ko smo se poklicali po navadnem telefonu in potiho govorili v slušalko, da nas starši ne bi slišali in ko smo se usedli na kolo in prekolesari uro ali več do sosednjega kraja, da smo se lahko dobili s fantom ali punco, ki nam je bil/a všeč. Danes pa raje prepogosto sedimo za računalnikom, ker nimamo časa iti na pijačo, potem pa se nekaj ur pogovarjamo po gtalku in na koncu ugotovimo, da bi bilo veliko pametneje, če bi ta čas presedeli za mizo v kafiču. A potem je že prepozno.

Kot pravi Kučić, nam nenehna elektronska dejavnost jemlje sposobnost za opravila, ki zahtevajo dolgotrajnejšo zbranost. S tem se popolnoma strinjam – kljub temu, da so zame družbena omrežja in spletne strani vir inspiracije ter mnogih idej, mi vsakih nekaj (deset) minut odpeljejo miško spet na vse te strani, kjer pogledam kaj je novega, zato med vsako bolj zapleteno nalogo po navadi vse ostale strani zaprem. Prav tako je res, da nam vse to tipkanje, ‘lajkanje’ in branje jemlje dar pogovarjanja z ljudmi iz oči v oči. Če ne zaradi drugega, že zato, ker preko vseh omrežij izvemo toliko drug o drugem, da si imamo v živo za povedati dosti manj.

In k naslovu – kako zelo osamljeni smo? Nekateri zelo. Pa ne, da ne bi bili sposobni v živo navezati stikov, ampak takole preko ekrana je enostavno lažje, bolj praktično, odpišeš, ko se ti ljubi, napišeš, kar želiš in ne napišeš, če nočeš. Glede na to, da sem sama totalna zasvojenka, kar se tiče spleta in vseh možnih naprav (razen na dopustu, to se moram pohvalit :)), je očitno, da tovrstno, internetno komunikacijo vzpodbujam, ampak le v kombinaciji s pristnimi, osebnimi stiki. Težko imaš prave prijatelje le preko spleta, vseeno je pomembno, da se čim večkrat usedemo in skupaj popijemo kavo ali sok ali mleko. In enako velja za vse – posameznike in podjetja.

Če bi sama živela le na spletu, brez pravih prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in sosedov, verjamem, da verjetno kar en lep čas ne bi nihče ugotovil, da me ni več na tem svetu. Verjetno bi si vsi mislili, da sem se le malo ‘odklopila’, mogoče bi čez čas kdo kam napisal ‘ej, kje se skrivaš’, to pa bi bilo verjetno to.

Zato ne pozabite na osebne stike – vabite prijatelje na kavo in izlete, sodelavce na kosila, sorodnike na praznovanje rojstnih dni in ličkanje koruze ter fante in punce na dolge počitnice na samotnih otokih. Čeprav se roboti pridno razvijajo, je še vseeno edina prava stvar pristen človeški objem, pohvala, ko te nekdo gleda v oči in topla roka v tvoji.

(Kolumno Lenarta J. Kučića si lahko preberete TUKAJ).

Všeč mi je, ko me nekaj razgali in me pripravi do iskrenega smeha ter solz.

Po vseh talent šovih, ki smo jih v Sloveniji imeli (od Popstarsov do Slovenija ima talent) bi si mislila, da se bomo počasi naveličali vsega pompa in iskanja zvezd, a letos je k nam prišel še X Factor. X Factor se od ostalih že videnih šovov pri nas razlikuje predvsem po tem, da tekmovalcem nudi tudi mentorstvo, išče pa se le glasbene talente.

Sama sicer že kakšni dve leti ne gledam več televizije. Prižgem jo le, če je kaj vrednega ogleda (ostalo pogledam preko spleta) in že po prvi oddaji X Factorja me je pritegnila in zna se zgoditi, da jo bom gledala do konca. Po eni strani bi marsikdo verjetno rekel, da je to le še en šov izmed mnogih, po drugi strani pa ima, vsaj meni, veliko boljši koncept in super žirijo. Ja, to je spet odvisno od okusa vsakega posameznika – včasih so preveč popustljivi in spustijo naprej koga, ki za moj okus res ne zna peti (ampak to je laično mnenje, strokovnjaki pač prepoznajo potencial), včasih pa malo preveč strogi, ampak vseeno se mi zdi, da so zelo odkriti.

In kaj je tisto, kar me pri tej oddaji najbolj privlači? Kot sem napisala že na začetku – razgali me. Pripravi me do iskrenega smeha in solz. Tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem pretirano jokajoč človek (sploh ne ob oddajah), zato me vsaka oddaja ali film, ki me do tega pripravi, še toliko bolj prevzame. Všeč mi je iskrenost in direktnost žirije –  od kletvic ali malo bolj domačih besed, smeha in dretja do jokanja. Malo manj mi je všeč pretirana samozavest kandidatov – v preddverju so kot purmani, ki mislijo, da pojejo bolje od vseh, na odru pa zmrznejo ali pa so že v štartu brez posluha, pa tega ne vedo. Ok, kako lahko tega ne veš? Po drugi strani pa so tu sramežljivi kandidati, ki pridejo na oder malo manj samozavestni, ampak popolnoma iskreni in skromni, talent imajo pa tak, da bi me vrgel na rit, če v tistem trenutku pod njo ne bi imela kavča. Čeprav je za nastopanje samozavest še kako pomembna, je potrebno paziti, da si dober in imaš energijo, a nisi samovšečen. Samovšečni ljudje so po mojem mnenju tako tisti, ki s tem poskušajo zakriti kakšne druge pomankljivosti. Eden izmed včerajšnjih tekmovalcev je na izbor prišel celo iz Švice (živi tam, oče je Slovenec), tokrat z letalom, na predizbor pa z vlakom (16h v eno smer). Če to ni volja? Aja, pa še peti zna odlično. Seveda je še več takih, a o posameznih tekmovalcih ne bi, poglejte si sami :P.

Skratka, oddaja mi je všeč in upam, da mi bo do konca. Nisem gledala tujih X Factorjev, tako da o tem, če je naš boljši ali slabši od drugih, ne morem pisati. V primerjavi z ostalimi dosedanjimi šovi, ki smo jih videli pri nas? Boljši!

Kdo ne mara prvega aprila – dan, ko se lahko še bolj hecamo kot po navadi in recimo, da nam naj ne bi nihče zameril, če so šale seveda okusne. Vsako leto si rečem, da me ne bo nihče nahecal, pa je moji mami to uspelo že pol ure za tem, ko sem se zbudila. No, pa drugo leto :).

Je pa prvi april dan, ko zelo nerada berem novice, ker roko na srce res ne veš, kaj vse si bodo mediji izmislili. Zanalašč sem pregledala kar nekaj člankov na različnih portalih in ugotovila, da nekako nimam zaupanja v nobeno novico, ki je danes objavljena. Prav tako se pod vsako pojavljalo komentarji v smislu “1. april, hahaha…”. Nimam nič proti današnjem hecanju, če je v mejah normale in tako, da ne škodi nikomur, ampak, včasih gre predaleč.

Se pa sprašujem, je prav, da to počnejo mediji? Predvsem na Twitterju sem danes prebrala že kar nekaj komentarjev na to temo, da v Sloveniji tako ali tako ne moremo vedeti ali so danes novice hec ali ne, ker se dogajajo takšne stvari, da je karkoli že mogoče. Mediji bi morali biti tisti, ki jim lahko 100  % verjamemo vse dni v letu. Tisti, ki bi morali pisati preverjene in kvalitetne objave. Ne take, prepisane od drugod, ampak na svoj način posebne, s pridihom in razgledanostjo novinarja ter ne z zavajajočimi naslovi. Če si že gladko izmislijo, bi lahko bili vsaj toliko in na koncu dodali stavek, v katerem povedo, da je članek prvo aprilska šala.

Vsekakor ni prav, da ljudje izgubimo zaupanje. Sploh, če je to od tistih, ki nas vsak dan polnijo z informacijami. Sicer je pa kvaliteta nekaterih medijev tako padla, da včasih res ni velike razlike med prvoaprilskimi šalami in površnimi članki – s tem mislim predvsem na spletne medije in portale, ki živijo od hitrega produciranja objav.

Mogoče nastane tudi dober sok, ampak, če to počneš v smislu poslovnih potez in zaposlovanja, te lahko tovrstno početje  pripelje do neučinkovitih rezultatov.

Ker se že nekaj mesecev trudim poiskati novo zaposlitev, to pomeni, da vsakodnevno spremljam ponudbo del, tako rednih kot študentskih. Če pustim ob strani, da je odgovorov (tudi, če ustrezaš zahtevam) relativno malo, o čemer sem že pisala tukaj, se pojavi še težava iskanja nadtalentov in ljudi mnogoterih sposobnosti. Vsekakor si vsak delodajalec želi le najboljše v svoje vrste, a ne govorim o globinskem znanju.

Kar nekaj podjetij išče ljudi, ki obvladajo po eni strani vodenje trženjskih akcij, raziskovanje, tehnično sodelovanje pri oblikovanju, vodenje in po drugi strani tudi npr. poznavanje grafičnega oblikovanja, videoprodukcije itd. Vsakdo, ki že ima delovne izkušnje, mi bo verjetno pritrdil, da v takšnih primerih ne moremo imeti enega človeka za opravljanje vseh teh funkcij, sploh pa ne, če želimo kvaliteten rezultat. Dobrodošlo je dinamično delo, a kaj takšnega ne koristi nobeni strani. Čeprav se včasih sprašujemo zakaj hodimo na faks, če nas v preveč primerih ne nauči nič praktičnega, pa je vseeno naše šolstvo narejeno z namenom po določenih smereh in če si zdravnik, me moreš biti sočasno še zobozdravnik. Seveda se pričakuje, da bo dober delavec obvladal več področij, vsaj zaradi lažjega razumevanja, a pričakovati, da bo delavec v marketingu poleg npr. snovanja marketinških akcij zraven še delal videoprodukcijo in programiral spletne strani, je pa skoraj da smešno.

Računovodja tudi verjetno ne bo hkrati prodajalec. Frizer ne bo v svojem salonu imel zraven še gostilne, kjer bo po striženju stranki skuhal kosilo. Vodovodar ne bo enemu sosedu popravil odtoka, drugemu pa napeljal elektrike. – Kar skušam povedati je to, da vsak ima lahko več talentov, a v poklicnem smislu, sploh pa na istem delovnem mestu, ne moremo opravljati kar vsega naenkrat in pri enem projektu ga na eni strani voditi, po drugi strani pa si sami oblikovati spletne strani, napisati tekste in po možnosti tudi opraviti lekturo kar sami. Z namenom so ločene šole za ekonomijo in grafično oblikovanje. Za slaščičarje in mehanike. Za pilote in biologe.

Kriza je. Res je kriza. Ampak, če bodo podjetja varčevala s takimi potezami, bo končni output slab, to pa vemo kam vodi.

Kakšni dve leti nazaj sem se prvič vpisala v Twitter. Berem, gledam, poskušam čivkat. Ne gre. Ni mi bilo všeč. Se izpišem.

Kakšno leto nazaj se ponovno vpišem v Twitter. Berem, gledam, poskušam čivkat. No, pa saj ni tako slabo.

Sprva sem bolj brala tvite meni zanimivih osebkov/brandov. Čivkala bolj malo. Na Twitterju je pač tako, da moraš biti malo bolj selektiven pri objavah kot na Facebooku, ker objave kot so “Ravnokar sem šla na WC in mi je zmanjkalo WC papirja.”, ki po navadi vžgejo na Facebooku, na Twitterju gladko padejo skozi, seveda spet odvisno kakšen je tvoj namen, koga spremljaš in kdo spremlja tebe. Ko si počasi gradiš bazo sledilcev z njim in sebi dobrimi tviti ugotoviš, da je stvar ne samo zabavna, ampak tudi in zelo koristna.

Če slediš ljudem, ki imajo podoben poklic ali interese kot ti, torej v mojem primeru oglaševanje/marketing, lahko na enem mestu izveš zanimive novice (linke do člankov), raziskave, podatke in kar me je v zadnjem času zelo presenetilo, tudi oglase za službo, ki jih drugje ni – torej jih zaposlovalci objavijo le na Twitterju, ker vedo, da jih bodo njihovi “kolegi” (zasebni in poslovni) delili naprej – tako se vsaj malo znebijo tistih, ki prošnje pošiljajo kamorkoli, tudi če nimajo niti malo potrebnih znanj.

Twitter je tudi odlično orodje za komentiranje vseh (ne)pomembnih dogodkov – volilnih soočenj, šovov itd. Ob lanskem zadnjem volilnem soočenju je bilo v dveh urah zabeleženih kar 6423 sporočil, ki so komentirala dogajanje v studiu POP TV (vir). Tudi v času predvajanja Misije Evrovizije tviteraši niso bili skromni s svojimi komentarji – kolikor sem ujela, so bili večinoma kritično naravnani. Nova pošiljka prihaja v nedeljo, ko nas čaka Misija Ema 2012 in ko se bo v času med 20. in 22.30 uro na Twitterju zelo težko pogovarjati o čem drugem kot o Emi. Mnogo tviterašev komentira tudi razne konference in tako lahko, ne da bi bil tam, izveš kakšen zanimiv komentar.

Skratka, če sem še kakšno leto nazaj mislila, da je Twitter le spet eno omrežje zgolj za zabijanje prostega časa, sem se motila. Seveda je lahko, če slediš ljudem, ki pišejo zgolj o sproščenih temah. Lahko pa je zelo dobro orodje za spoznavanje področja, ki te zanima in seveda ljudi, ki stojijo v ozadju. Tviteraši prirejajo tudi Tweet meete, kje se spoznajo, družijo in prenesejo online v offline – no, seveda jih je večina na vseh fotkah s telefoni v roki, na ekranih pa ptič ;).

Kar pa je največja napaka mnogih je to, da sočasno objavljajo popolnoma identične objave tako na Facebooku kot na Twitterju. Seveda se v določenih primerih to absolutno da, v nekaterih pa ne. Ne glede na to ali gre za podjetje ali posameznika, objave je potrebno prilagajati. Na Facebooku vas bodo po nekaj objavah na dan imeli vsi poln kufer, zato je tam po mojem mnenju bolje manjkrat in zato bolj kvalitetno, na Twitterju pa vas bodo ob zgolj eni objavi na dan verjetno kmalu vsi pozabili, oz. si ne boste mogli zgraditi takšne baze sledilcev kot bi si jo lahko. Seveda pa vsa družabna omrežja, o čemer sem pred časom pisala TUKAJ, zahtevajo veliko časa in odgovore uporabnikom. Eden izmed meni zelo zglednih primerov je Mercator, ki skrbno odgovarja na vsa vprašanja in ulovi marsikatere “govorice” o njih, ki se širijo po družabnih omrežjih ter za njih Twitter ni nikakor zgolj oglasna deska za širjenje informacij o ponudbah v njihovih trgovinah. To pa je ključ do uspeha pri uporabnikih. Prav tako so zelo dober tviteraš tudi Ljubljanske mlekarne.

Seveda je dobrih primerov tako posameznikov kot podjetij ogromno, žal pa tudi slabih. Nekateri, ko jim odgovoriš (tu govorim predvsem o posameznikih) na kakšen tvit, kar igonorirajo – očitno jim do novih sledilcev ni, morda spregledajo ali pa kaj tretjega. Skratka taki se tudi kmalu znajdejo na listi za “odsledenje”.

Kakšne pa so tvoje izkušnje?

Ravnanje z odpadki je tema, ki se tiče vseh, moja in verjetno tudi želja mnogih drugih pa je, da bi se vseh tudi dotaknila.

Kar mi gre najbolj v nos v zadnjih nekaj mesecih, so hitre, samopostrežne blagajne v Sparu in Mercatorju. Pred časom so trgovine ukinile male vrečke na blagajnah, ker bodo s tem znižale procent odpadkov in ker naj bi ljudje na račun tega nosili s sabo svoje vrečke ter eno plastično uporabili večkrat ali kar je najboljši scenarij – uporabili vrečke iz blaga. Žal ne poznam številk, za koliko se je zaradi tega povečal/zmanjšal nakup vrečk na blagajni, lahko pa iz lastnih izkušenj skoraj da trdim, da se je povečala uporaba plastičnih vrečk zaradi vrečk na hitrih blagajnah. Jaz odkar so jih uvedli, skoraj da nikoli ne grem več na ‘navadno’ blagajno. Potem pa nastane problem, ker dostikrat pozabim vrečko vzeti s sabo, sploh, če ne grem v trgovino direktno od doma. Zato ta zapis ni namenjen samo kritiziranju drugih, ampak moram tudi sebe malo potolčti po prstih. Ko so se vrečke začele nabirati zraven smeti, me je nekega dne resno zadelo in sem si rekla, ok, potrebno se bo vzeti v roke in vrečko začeti nositi s sabo. Kolikor gledam ostale nakupovalce, se zelo, zelo, zelo redko zgodi, da uporablja kdo kakšno drugo vrečko kot tisto, ki jo dobi tam. In zakaj greš med drugim na hitro blagajno? Ker veš da na navadni ne boš dobil vrečke. Ne bi se bunila, če bi plastične vrečke enostavno ukinili. Takšno iz blaga dobiš že za nekaj evrov in kaj kmalu si, če seštejemo cene navadnih, ‘prideš not’.

Pa to je samo majhen delček vse nepotrebne plastike, ki nas obdaja.

V našem bloku oz. pri našem vhodu, nimamo kant za ločevanje. Imamo samo ene – splošne. Kante za ločevanje se sicer nahajajo pri sosednjem vhodu, ampak sem prepričana, da se kar nekaj ljudem niti ne da sprehoditi do tja. Nekaj tistim, ki se jim da in ki embalažo spravijo v eno ločeno vrečko, pa se teh smeti ne da zmetati v samo kanto čez za to namenjene luknje, ampak vrečko postavijo kar na vrh, ker so pokrov že pred časom zaklenili. Ljudje – vzame vam dve minuti časa!

Letos, 24. marca, bo že drugič potekala prostovoljska okoljska akcija OČISTIMO SLOVENIJO. Če želite, se lahko akciji pridružite kot posamezniki, prijavite šolo, organizacijo. Vsekakor pa bi bilo lepo, če bi vsi za odpadke skrbeli vsaj v in v okolici svojega doma. Ločujte, ker vam ne vzame veliko časa in ne mečite odpadkov kar nekam, ampak v za to postavljene koše za smeti. Ne govorim, da morate pospravljati za drugimi, če vam je to blazna muka in tratenje časa, ampak pospravljajte vsaj za sabo. Tako bodo tudi drugi imeli manj dela, hvaležni pa vam bodo tudi narava in zanamci.

Ne glede na to ali se prijavljamo na razpisana delovna mesta ali pa prošnjo pošljemo samoiniciativno, je vsemu skupno tole: odgovora v večini primerov ni.

Dejstvo je, da se število poslanih/prejetih prošenj zaradi visoke stopnje brezposelnosti povečuje. Včasih so podjetja prejela po nekaj deset prošenj, danes jih verjetno po nekaj sto. Vseeno pa sem mnenja, sploh v primerih, ko gre za elektronsko prejete prošnje (pa tudi, če niso, verjetno večina pripiše svoj mail), da ne vzame dobro podkovani tajnici več kot pol ure, da pošlje vsaj en skupni mail vsem zainteresiranim s kratkim pojasnilom.

Razumem, da se morda nekomu ne da ukvarjat s tabo, če mu prošnjo pošlješ samoiniciativno, konec koncev si se sam tako odločil. Čudi pa me, da ni odgovora, kaj šele povabila na razgovor, tudi v primerih, ko ustrezaš vsem zahtevam. Kakorkoli, mislim, da so vse hude debate o tem, kako mladi podaljšujemo statuse samo zato, da lahko dlje lenarimo, uživamo v študentski plači in popivamo na študentskih žurih, rahlo odveč. Seveda je mnogo izkoriščevalcev, ampak le zakaj jih ne bi bilo? Zakaj bi se iz udobnega življenja študenta podal v kruti svet rednih zaposlitev (ki jih po mojem čez nekaj let tako ali tako ne bo več), če podjetja niso niti toliko, da bi ti dala iskren odgovor, zakaj te ne povabijo na razgovor? Je to zato, ker:

- so že iz prošenj naredili takšno selekcijo, da nisi prišel zraven

- je tvoj CV tako dolgočasen, da se že iz tega razbere, da nisi primeren za delovno mesto

- ne ustrezaš zahtevam (v tem primeru odg. niti ne pričakujem/o, oz. je bolje, da se niti ne prijavim/o)

itd.

Vsak odnos je dvostranski. Kar mi daš, ti dam nazaj. Kako naj naša podjetja in fakultete pričakujejo, da se bomo mladi trudili čim prej končati fakulteto, če ne dobivamo nobenega feedbacka? Res večina ne razume, da nekomu veliko pomeni že to, da mu utemeljeno razložijo zakaj ga niso niti povabili na razgovor?

Ja ja, verjetno se bodo vsuli komentarji o tem, da nimam pojma, da naj odrastem in ko bom velika bom že videla kakšen je kruti svet zaposlovanja, da kdo pa ima čas odgovarjati na 256 prošenj… Khm. Vsaka (ne)komunikacija podjetja je lahko prej ko slej kaplja v morje izgubljenih priložnosti. Lahko sem v tem trenutku prosilec za delo, v naslednjem vaša stranka, še v naslednjem pa boste mogoče vi prosili mene, da pridem k vam. Verjetno bo tudi kdo rekel, da pretiravam, ampak…politika zaposlovanja v Sloveniji je na psu!

EDIT: še tole bi dodala. Če nekdo zaprosi za zaposlitev, s tem neko podjetje verjetno smatra kot dobrega zaposlovalca, o tem pove prijateljem in širi dober glas. In mislim, da bi lahko za zastonj ‘reklamo’, marsikdo rekel vsaj hvala.

Spodbuda za zapis tega bloga je članek Marketing Magazina, ki ga najdete TUKAJ. Tretjina uporabnikov, ki so sodelovali v raziskavi je odgovorila, da sicer pričakujejo odgovor, a da razumejo, da podjetja včasih nimajo časa odgovoriti na vsa vprašanja.

Me ne zanima! Tako kot imajo podjetja uradne ure, v katerih lahko, če seveda prideš na vrsto, dobiš odgovore na vsa tvoja vprašanja, imaš, če se podaš v svet družbenih omrežij, uradne ure 24/7. Seveda nihče ne pričakuje (upam), da bo dobil odgovor takoj, se pa pričakuje, da ga dobiš v nekaj urah, seveda ne sredi noči, tudi med vikendi malo manj, čeprav vseeno – na spletu ni nikoli čas za počitek. Če se uporabnik potrudi, polajka vašo stran ali pa vam sledi na Twitterju (Google+ sploh ne bom omenjala, ker je še daleč od omembe), je vaša dolžnost, da mu odgovorite na vprašanja, ki vam jih zastavi. Če ne, se ne spuščajte v družbena omrežja, ker lahko dobite nazaj tako klofuto, da se še nekaj časa ne boste pobrali. Če zastavim jaz kakšno vprašanje komu prek družbenih omrežij in mi ne odgovori, ga odlajkam in mu ne sledim več. Simple as that. Zakaj bi jaz vlagala trud v vas, če ga vi ne vame? Seveda se zgodi, da se kdaj kakšno vprašanje spregleda, a vseeno to mora biti bolj izjema kot pravilo. Jaz lahko grem načeloma drugam, podjetje pa izgubi stranko.

Ena izmed zelo pozitivnih izkušenj v zadnjem času je bila z Ljubljanskimi mlekarnami. Žal je tako, da se mi na njihovih EGO jogurtih skoraj vedno strga pokrovček, ko ga hočem odpreti. Na Twitterju je tekla debata, da se to dogaja tudi z mlekom. Ljubljanske mlekarne so mi začele slediti in mi poslale  zasebno sporočilo, da se problema zavedajo in da lahko pridem v njihov diskont po zamenjavo jogurta. V tistem trenutku sem jim oprostila vse odtrgane pokrovčke za nazaj. Za naprej pa jih naj res popravijo ;).

Dejstvo je, da se slab glas širi hitreje kot dober. In uporabniki na družbenih omrežij ‘ne šparajo’ z negativnimi komentarji. Če se tega lotite, se lotite 100 %, žal pa je še vedno tako, da so mnoga podjetja na spletu prisotna le zato, ker je to moderno in ker so tam že praktično vsi. Pa ni res. Splet ni za vsakega. Nekdo ne potrebuje niti spletne strani, kaj šele stran na Facebooku. Še vseeno menim, da je bolje, da te ni, kot pa da si slab.

Tudi podjetja, ki naj bi bila zelo podkovana na teh področjih, si včasih ne dajo dopovedati, da kar delajo, ni ok. Da ne govorim o nekaterih ’specialistih za družbena omrežja’, ki ljudi dobesedno nategujejo, jim mesečno zaračunavajo tudi po nekaj 100 €, v zameno pa jim objavljajo zgolj plakatne objave (to je objava, ki je zgolj dejstvo, ne poziva k nobenemu odgovoru, kar je na družbenih omrežjih nesmiselno) in to večkrat dnevno, po možnosti s slovničnimi napakami in seveda – se ne ukvarjajo z uporabniki.

Skratka odgovor na vprašanje v naslovu je glasen NE! Če si, bodi 100 %, če na to nisi pripravljen, pa bodi v pisarni in se poslužuj kakšnih bolj tradicionalnih metod pridobivanja uporabnikov, ker si za splet enostavno prepočasen.

Po kar nekaj prebranih blogih in člankih na temo, kdo vse je danes že lahko fotograf, je res že čas, da še sama  pristavim lonček k tem debatam.

Dandanes fotke res ni težko posneti, če nimaš fotoaparata, imaš pa telefon, ki ima fotoaparat. Malo čirul čarul v računalniškem programu in tudi iz nizko resolucijske fotke nastane dokaj spodobna. No, takšna, ki ti jo bo lajkalo nekaj bližnjih prijateljev na Facebooku. Predvsem razmah digitalne fotografije in digitalnih medijev nas je pripeljal do tega, da lahko vsak objavi svoje fotke kjer želi, ne glede na to kakšne so, pomemben je le njegov lasten filter. Kot sem že omenila na začetku, na to temo obstaja kar nekaj blogerskih zapisov, predvsem že bolj uveljavljenih fotografov, ki bemtijo nad poplavo vseh samooklicanih fotografov in spletnih strani ali Facebook pageov z imenom Neki Neki Photography. V tem ne bi bilo nič slabega, če ne bi nekateri, ki res še nimajo osvojenih vseh pojmov in za sabo dosti kilometrine, za svoje ’storitve’ tudi zaračunavali. S čimer ne samo, da jemljejo delež pogače tistim, ki točno vedo kaj delajo, ampak tudi stranke so včasih nezadovoljne. Verjemite, da je veliko ljudi, ki mislijo da znajo slikat poroke, po koncu, ko fotograf dostavi končne podobe, pa nevesta presedi popoldne na školjki in joče kot dež.

Meni osebno se poplava vseh teh strani, kjer wanna be fotografi in pa tisti, ki to že so, objavljajo svoje fotografije ne zdi napačna. To je odličen način, da pokažeš kaj delaš in dobiš feed back. Problem je le, o čemer sem nekoč že pisala TUKAJ, da ti najprej po navadi fotko polajkajo prijatelji, tisti prav fotografi, ki bi dejansko kaj lahko napisali na to temo, pa so tiho, ker se jim ne da, se ti smejijo…skratka konstruktivnih komentarjev ni. So le na zato posebej namenjenih fotografskih forumih, pa še tam je očitno videti, da se večini da ocenjevati in komentirati fotografije tistim, ki jih že bolj poznajo. A seveda, tudi oni so bili enkrat na začetku, preden se kdo vpikne v to mojo izjavo ;). Skratka, da si nekdo, ki se želi ukvarjati s fotografijo, ustvari nek medij preko katerega objavlja, se mi ne zdi popolnoma nič narobe, narobe je le, ko nekdo, ki še ne obvlada, za svoje storitve zaračunava po možnosti mastne denarce.

Kdo pa sploh je fotograf? Je to vsakdo, ki fotografira? Je to nekdo, ki je za to delo plačan? Je to nekdo, ki je za svoje delo že prejel nagrado? Hm. Težko vprašanje.

Tudi jaz imam svoj page in blog. Fotkam. Nisem fotografinja. Sem pa nekdo, ki se rad ukvarja s fotografijo. In če bi mi nekdo rekel, če pridem pofotkat njegovo poroko, bi mu rekla ja, če bo glavni fotograf nekdo, ki jih je dal čez že nekaj deset in točno ve kaj dela. Če grem pofotkat koncert, dogodek? Z veseljem. Pokažem svoj portfolio in če so ti moje fotke všeč, pridem. Če ti niso, bo očitno potrebno še nekaj časa delati na tem kot hobi.

In kljub temu, da gre vsa ta masa wanna be fotografov tistim tapravim že pošteno na jetra, je k sreči tako, da ti nihče ne more vzeti hobija in veselja do določene stvari. Če so ljudje nespametni in se ne pozanimajo prej s kom delajo, pa je to njihov problem, kajne?

Vsako leto preko Google Analytics-a pregledam ključne besede, ki vas pripeljejo na moj blog. Res je, da jaz za 3/4 res vem do katerega bloga bi lahko pripeljale, ampak vseeno, večina nima smisla v takšnem kontekstu kot je zapisana in je zato…smešna ;).

No, s čim se bomo pa letos nasmejali?

- do poroke na roke, po poroki (ti ga pa on/a)

- šuhe (si vidla/kupla/nrdila? v vsakem primeru, ful dobr..čevlji pridejo vedno prav)

- anoreksični jedilnik (je zelo kratek)

- smešne mački (veš, ko vpisuješ besedne zveze v iskalnik, so zelo pomembne sklanjatave, kar ti omogoči lažje iskanje želenih končnih vsebin)

- kdo gre na cres martinščica 2011 (eeeej, js sm bla..julija..dj drugič javi al pa kej, lahk gremo na kako pjačo, če maš avto pa sploh fajn, vedno se rabi kak prevoz ;)).

- kje kupiti budilko (ne bom naštevala, da ne bom predolga…ampak zanima me, a imate morda kakšne probleme z izhodi iz hiše? potem se lahko mogoče poslužite spletne prodaje…)

- smešno res (ej res res)

- 11 september vse na tla pomeče obnova (ja, žal jih je res. na tem mestu se ne bom šalila, ker je 11. september dogodek, ki je pustil črn pečat. pohvalila bi le pestro izbiro besed)

- adrenalinski park je fajn (hja no, veš kak ti bom rekla nje..če se bojiš višine, tko kot js, ti ni tak fajn…takle je blo: KLIK)

- ali pri body pumpu pridobiš dobro rit (menim, da pri dolgotrajni in pravilni vadbi v kombinaciji s pravilno prehrano vsekakor)

- avto totalka (si zrihtal/a?)

- biti ali ne biti kaj pomeni (hja, tale je pa tak globoka, da sploh ne vem kako naj razložim, drugače pa je to ‘fraza’, ki je bila uporabljena v tragediji Romeo in Julija. read a book or what)

- blazni ljudje (ej, men grejo tud na živce. k eni so res, ne veš al te bo vseku al kuaaa noooo đizs)

- božičkov gozd (ja pa iiiiiiiii)

- bukva simona (fju, vsak let mamo take. NE. simona gobec, ne bukva in vsekakor ne murko!)

- domača žival na r (to ste se ziher šli uno igrco..ime, priimek, mesto, žival… sam…ni lepo goljufat a veš)

- fauš sm ti (ja pa dobr no, zakaj pa?)

- kaj bi lahko bilo narobe pri parnem čistilcu (prosim, če se obrnete na vam najbližjega serviserja. rade volje pomagam, a ne bi vas rada zmedla s kakršnimi koli napačnimi informacijami. vsekakor pa je prva asociacija: a je priklopljen?)

- kaj paše moškemu pri seksu (najprej ga globoko poglej v oči, ga strastno poljubi..počasi mu sleci majico.. bla bla .. fajn ga primi v roke .. bla bla .. no to bla bla: ČE NE VEŠ, SE PA POGOVARJI Z NJIM A VEŠ, PA TI BO POVEDU KAJ MU PAŠE, KER JS NISM ON in NE VEM..enim paše kej kar js sploh ne vem, da obstaja, tak da lej… ;))

- kako preživeti z 800 evri na mesec (če želiš se lahko pogovoriva, ker jaz se namreč že en lep čas s tem zneskom zelo lepo preživljam)

- kako se piše avgust pravilno (bravo, tako je)

- kje kje bom je mal (kje kje boš je mal, da boš komu da jal?)

- kje se kupi odpirač za zobe (prosim? če se to dejansko kje kupi in opis kaj to je bi pa res rada vidla)

- listek z pozivom na seks (a kr listek a. priporočam njej najljubšo barvo..mogoče svetlo roza? potrudi se s pisavo..mogoče kak srček na i? p.s. domača naloga: ponovi s/z)

- ljudje ne voščili na facebooku za rojstni dan jih zbrišemo (ah nooo..ne tako hitro. premisli, prespi)

- obesi me tablete za hujšanje (hm. ma kdo kako idejo?)

- prijatelji sem šel še jaz (ej js tud včasih grem, če grejo prijatelji. če je fajn družba, je fajn fajn ja)

- prvič letos sem slišala kukavico (iiiiiii. si imela v žepu takrat kaj denarja? potem bi moralo biti celo leto zelo bogato. je bilo?)

- pujs se v blatu (valja/smeji/joče?)

- pujseki koline (jaaa, pujseki so sicer bogi, ko so koline. sam pol je pa mesek..pa lahk papamo ceuuu let, basike..pečenkica..)

- sex bajsike (ma vsako leto ista zgodba. ne vem no..takih vsebin ni na mojem blogu. nisem porno blog)

- simona bernski planšar (ok…sej ne vem al naj bom užaljena al kaj?)

- sm bitch (srečno torej v življenju no)

- stvari ki jih lahko počneš na vlaku (bereš, poslušaš glasbo, gledaš film/nadaljevanko, se pogovarjaš s prijateljem/naključnim neznancem…)

- suženj drugih ljudi (ja sej to je nekako point suženjstva. če si suženj sam sebi, si si pa čist sam kriv no)

- svinčnik v rit (hja, vsakmu svoje. nekje je treba začet, a ne? drugače pa upam, da se je nanašalo na tole: KLIK)

- tržnik počne (marsikaj. sem diplomirana tržnica, zato me lahko mirne volje vprašaš karkoli te zanima)

- z glavo v tablo (uffff, tole je pa bolelo a?)

- zakaj imamo zobe (da te lažje pojeeeeeeem)

- zakaj pijem (zato, da ima Spar več dobička?)

- šaljiv toaletni papir (haha a res? a se heca s tabo, ko kakaš al kaj?)

No, upam, da se ste se vsaj malo nasmejali :). Kakšna od teh ključnih besed morda drugače sploh ni tako smešna, a tako kot jih eni zapišejo v iskalnike…res mi ne bo nikoli jasno ;).

Takole pa je bilo leta 2009: KLIK, takole pa leta 2010: KLIK

Včasih kej maš, pa ne rabiš, včasih kej rabiš, pa ni. Da bo 2012 čim bolj uravnoteženo in uživaj – naj ti nikoli ne zmanjka idej za življenje.

V tem zapisu ne mislim samo na ljubezen med moškim in žensko, ampak tudi na ljubezen med starši in otroci, drugimi sorodniki in seveda prijatelji. Žal živimo v svetu, kjer nam denar veliko pomeni ali bolje rečeno, kjer nam denar mora veliko pomeniti, ker brez njega ne moremo preživeti, ker se nešteto ljudi z minimalno plačo prebija skozi mesec, na drugi strani pa se nekdo kopa v gorah denarja. Ampak kdo je bolj srečen? Že velikokrat sem rekla, da če bi lahko izbirala, si ne bi nikoli želela na lotu zadeti nekaj deset tisoč evrov. Mogoče mi lahko kdo reče, da sem nora, ampak tako je. Če že, bi želela zadeti toliko denarja, da bi si z njim kupila avto, ampak tudi tega pravzaprav ne potrebujem…ker avto zahteva še več denarja (bencina, vinjeto, popravila…). No, ampak preden spet totalno zafilozofiram…

Ta zapis pravzaprav ni namenjen denarju, ampak je namenjen ljubezni. Na denar, ki ga zaslužiš, kmalu pozabiš. Res je, da te na to opominja sto in ena (ne)potrebna stvar, ki ti leži po hiši, ampak vseeno…tudi telefon, ki si ga še in još preplačal, je sčasoma le naprava, ki ti olajša življenje, kar pa ti ga naredi polnejšega so fotke, ki se ti valjajo po galeriji in jih vsake toliko časa spet odkriješ ter se jim nasmejiš iz srca…polni kozarci, mož v steklenici, valjanje po tleh, ujeti sončni žarki z najboljšimi prijatelji, pingvini s pentljami… Še nekaj kar je zelo poceni je npr. sedenje na klopci v parku in bluzenje v tri krasne. Na koncu ne veš sploh točno o čem si se pogovarjal, veš pa, da si noro dobre volje in da si z ljudmi, ki jih imaš rad. Smsi kar tako, kinder jajčke za lepši dan. Spraznjene steklenice in globoka filozofiranja. Sprehodi brez besed, iskreni pogledi v oči, objemi, poljubi…vse to je tisto, zaradi česar se splača živeti.

Seveda vsi potrebujemo materialne dobrine, da lahko preživimo in da nam je v življenju lažje, ampak vsi bi se morali bolj kot za te materialne dobrine truditi za trenutke, ki jih ne bomo nikoli v življenju pozabili in za ljudi, ki nam delajo naše življenje popolno.

To sicer verjetno ni zadnji blog v tem letu, a vseeno. Hvala vsem tistim, ki ste letos z mano naredili nekaj, kar se bova ti in jaz spomnila tudi, ko bova stara in siva …

P.S. Nekje stotič že poslušam pesem Nothing’s Real But Love od Fergusonove Rebecce.

Rebecca Ferguson – Nothing’s Real But Love

No money, no house, no car is like love… ali po naše: Noben denar, nobena hiša, noben avto ni kot ljubezen…

Miljoni otrok (mogoče je bil zraven tudi kak odrasel) po vsem svetu so zatrjevali, da so bili pridni celo leto, da bi jim Božiček pustil kaj v štumfu ali pod smrekco. Prišla je resnica. Zbudili smo se v božično jutro. No, vsi vemo, da darila niso vedno pogojena s pridnostjo. Nekateri si jih žal ne morejo privoščiti, vseeno pa vsak zmore poljub in objem, ki nas nič ne staneta, pomenita pa ogromno.

Verjetno si kar dosti ljudi okoli praznikov tudi piše razno razne obljube:

- s 1.1. začnem hujšat

- vsak dan se bom sproti učil/a

- najmanj 100 € na mesec gre na varčevalni račun

- naučil/a se bom kuhati

- do poletja izgubim nedolžnost

- ne bom več kupoval/a stvari, če jih res ne rabim

- kupil/a bom psa in ga naučil/a skakati po zadnjih dveh tacah

Skratka idej je toliko, kolikor je ljudi in seveda še več, ker vsak si ne želi samo ene, na primer, da bi bil zdrav/srečen/bogat… Prazniki so dnevi, ko veliko ljudi naredi bilanco leta. Bilanco dobesedno, ker ugotovijo, da na računu ni toliko denarja, kot bi ga moralo biti in tisto življenjsko bilanco, ko potegneš črto in vidiš, če si letos res dosegel tisto, kar si si zadal. In za tiste, pride praznično treznjenje. Razen, če je seveda šlo vse po planih, kar ne izključujem.

Pa so novoletni plani res potrebni? Sori, ampak če rabiš čakati do 1.1., da pričneš početi nekaj kar si kao želiš, potem je vse skupaj lari fari. Če imaš voljo za nekaj, boš to začel početi isto minuto. oz. čim prej kot bo mogoče, ne pa s 1.1. Dobesedno s 1.1. sploh ne, ker boš do kosila v postelji in izločal vse šampančkaste mehurčke. Ampak ljudje vedno rabimo nek izgovor. Jutri pa začnem, v ponedeljek pa res, ko pride oni nazaj mu pa res rečem… Verjetno bi bilo bolje, če bi namesto ukvarjanja s tistim metrskim seznamom vseh zaobljub, kar isto minuto spustili iz rok pohano bedro, si obrisali roke, se usedli v avto in šli v fitnes, po poti poklicali (jaaa, po brezžični slušalki, zaradi varnosti) punco/fanta, ki nam je že dolgo všeč in ga povabili na kavo. Aja, jajca si pozabil/a kupit v trgovini ;).

Pretiravam in tudi jaz odlašam stvari, se pa trudim, da jih ne bi. Pa ves čas, ne samo s 1.1. Ker se mi zdi, a ni bolje, da sproti doživiš veselje in razočarjanja, kot pa da ves depresiven na starega leta dan sediš na kavču in ugotoviš, da je šlo še eno leto mimo, ti pa si spet s tistim seznamom v naročju?

Start livin’ :)!

V soboto sva se s prijateljico odpravili v kino – v Planet Tuš Celje. Ob vstopu v dvorano sva prejeli kupon na prvi sliki.

Ok, pogledamo film in na koncu se na ekranu izpiše, da vsak, ki s karto pride naslednji dan v Tušmobil, dobi telefon na drugi sliki.

Čeprav je mobitel popolnoma preprost, sem ga šla iskat, ker vedno prav pride, če se ti pokvari obstoječ ali pa ga lahko podariš komu, ki ni preveč zahteven uporabnik. Prodajalcu pokažem karto in mi pove, da moram, če želim dobiti “brezplačen” telefon, kupiti vrednostno kartico v višini 20 €. Ok, glede tega se še ne bom pritoževala, ker je možno, da je to pisalo v drobnem tekstu na platnu, za te pa vsi vemo, da so po navadi tako drobni, da jih večina ne uspe prebrat. Plačam 20 €, ker smo se vmes že dogovorili, da bomo telefon podarili in odidem iz prodajalne. Nakar zagledam plakat pred prodajalno na katerem piše bolj na kratko povedano tisto, kar piše tudi na TEJ POVEZAVI.

Kako mi lahko dajo v roke kupon na katerem piše “Planet tuš vas nagrajuje … presenečenje za vse obiskovalce”, če je to neka splošna akcija, ki poteka neodvisno od tega, če prideš tja s kino karto ali ne? Zares grda in popolnoma nepotrebna poteza. Ampak očitno našim podjetjem res z vseh strani teče voda v grlo, če se tudi “ugledna” poslužujejo tako podlih potez. In ja, to je takšna poteza, ki te stane bodočih kupcev. Vsekakor me Tušmobil ne bo nikoli pridobil kot naročnico.

Podjetje ima nov, super izdelek. Recimo izdelku kava. Ker nimajo denarja, povabijo v “ekipo” poceni freelancerje (ne izkušene) ali pa sosedovega Janeza, ki se po službi ukvarja še malo z oblikovanjem, njegova žena pa je imela petko pri slovenščini in bi lahko spisala nekaj tekstov, ter jih tudi primerno lektorirala. Izdelek se imenuje “Super kava”, ampak, ker smo malo tu in malo tam, malo prevajali in malo ne, se na spletni strani in v priloženem pdfju poleg “Super kave” pojavi še “Super Coffee”. No, ko direktor končno popusti pod pritiskom, da je pa res nujno narediti tudi letak za lokale (to je seveda koristno, če je narejeno primerno), naredijo še to, seveda pa nihče ali pa zelo površno prebere predno gre stvar v tisk in evo ti ga na, manjka ti kakšna črka, tu pa tam pa katero besedo malce narobe zapišeš.

Drugo podjetje se odloči za FB oglaševanje. Naredijo par oglaskov in evo ti ga na, pojavi se napaka pri zapisu besed. Ker zares je stresno in težko pravilno zapisati 135 znakov.

O tem, kje vse se pojavljajo čisto banalne napake, raje ne bi, ker bi verjetno pisala še nekaj ur. Ampak ne razumem, kako je nekdo pripravljen vložit svoj denar v oglaševanje in vse ljudi, ki so v to vključeni, ni pa toliko (pustimo, da bi že ljudje, ki jih plačaš za to, morali narediti to 100 %), da bi sam temeljito pregledal stvari. Res je, da bom, če mi bo všeč, vseeno kupila ‘Super kavo’, sem se jim pa in se jim še bom čudila, da mi na mestu, kjer sem jo prvič opazila, dajo pred nos letak, ki vsebuje brezvezne napake. In smejim se tujim podjetjem, ki pri spletnem oglaševanju na našem trgu uporabljajo Google translate. Če nimajo niti toliko denarja, da bi dobili nekoga, ki bo pri nas primerno komuniciral, mislim, da nima smisla, da sploh poskušajo, ker se samo smešijo.

In upam, da bo vsem podjetjem, ki bi tako radi prišli poceni skozi, kmalu kapnilo, da sosedov Janez, ki zna nekaj ukazov v Photoshopu in njegova žena, ki je imela pri slovenščini petko, nista niti približno dovolj, da bi njihovo blagovno znamko spravila v uspešen položaj. Ne pravim, da rabiš nekaj 10.000 €, da te ljudje opazijo, ampak 1.000 € za tiskan letak, ki vsebuje slovnične napake, neusklajenost in grde slike, je ne samo stran vržen denar, ampak celo škoda izdelku.

p.s. Vem, da tudi moj zapis vsebuje slovnične napake in bi bil ob objavi kje drugje potreben lekture. Ja, lektura, tudi to obstaja. No, jaz sem blogerka in na tem mestu si lahko privoščim kakšno napako, sem pa prepričana, da jih tale zapis vsebuje manj, kot kakšna knjižica za navodila uporabe paličnega mešalnika podjetja X, ki ful poceni prodaja v Sloveniji, predvsem na sejmih.

Pred približno enim letom je sodelavka Barbara na Opčinah (fotografije si lahko ogledate TUKAJ) kupila velike cimetove palčke, ki imajo na vrhu prilepljena dva cvetova vrtnice. Kot bi vsak pričakoval, se naj bi cvetovi kmalu posušili, ampak…vsake toliko je omenila, da so cvetovi še vedno skoraj takšni kot prvi dan. Še danes, po enem letu!

Se komu morda sanja kako je to mogoče?

Foto: Barbara Imenšek

Avtorske pravice so ena huda reč, ki se marsikdaj meni nič tebi nič ukrade. Pred leti so mi npr. gladko skopirali tekst v tem zapisu in ga umestili na spletno stran Laške občine, to vse pa je naredila in se pod članek podpisala oseba, ki je po izobrazbi pravnica. Po nekaj prerekanjih so me napisali kot avtorico, potem smo se zmenili še za objavo v časopisu, kjer so na lastne roke določene stvari popravili, mene o tem nič obvestili, a me vseeno napisali kot avtorico.

Danes se bolj kot ne srečujem s problemom avtorskih pravic pri fotografijah. Dejstvo je, da če dam na vsako svojo fotko en velik podpis, jo to uniči. Če ga ne dam, slike gredo sem in tja, večina ljudi itak kopira kakor se jim zdi, niti na kraj pameti pa jim ne pride, da bi spodaj navedli avtorja, čeprav mogoče avtorju to veliko pomeni, saj je fotografija tisto, s čimer se dokazuje in služi kruh ali pa si ga vsaj želi. Tako da kolebam zadnje čase med tem, ali spet uvesti podpis na svoje fotke. Čeprav res ne bo zgledalo tako lepo kot brez, ampak vseeno je le manjše varovalo, da bodo ostali, če gre fotka naprej, vedeli, kdo jo je posnel.

Problemov s tem pa je še veliko. A če pustiš ideje v glavi ali na papirju, ne bo nihče vedel zanje, če jih spustiš v svet kar tako, pa ti jo lahko kdo zlahka ukrade.

Tako da, razen, če niste kradljivci, avtorja navedite, ker mu to veliko pomeni, razen, če se z njim dogovorite drugače. Pa ne gre se samo za moralni vidik, v nekaterih primerih vas lahko to prekleto  veliko stane, sploh, če si ’sposojate’ avtorska dela v resnih poslih in ne prijateljsko ;).

No, ne čisto v neposredni bližini, kakšnih 100-200 m stran pa res. Govorim o pokopališču Žale, kjer imajo, mislim, da že drugo leto zapored, postavljene štante in tudi šotor, kjer bo na voljo gostinska ponudba.

Res je, da je 1. november dan, ko se ob grobovih zberejo družine, prijatelji, dostikrat se gre potem res na kako kosilo, pijačo itd. Ampak, a je res potrebno, da se postavlja šotore in nudi gostinska ponudba, ki je drugače tam ni? Ljudi, ki bodo tam sedeli, ne razumem. Meni ne bi bilo užitek sedeti v tistem šotoru, kjer skozi ‘vrata’ gledaš direktno na glavno cesto, nekaj metrov stran pa se že začnejo grobovi.

Če razumem gostinca? Z dobičkovnega vidika vsekakor, ker verjetno bodo služili na veliko. Ampak vseeno, mislim, da gremo ljudje iz leta v leto predaleč.

Kaj pa vi pravite?

Tako zgodnje ure, ko se sonce dviga, nas večina povezuje z nečim ne preveč prijetnim. Zgodaj je treba vstat, razen, če greš pozno spat. Aaa, to je pa nekaj drugega ;).

No, jaz sem se zgodaj vstala. Sicer je bila sprva malo težka ta zadnja, ampak ob pogledu na rdečkaste barve v daljavi, sem s svetlobno hitrostjo pobrala fotoaparat in dobesedno stekla par metrov stran od hiše, kjer me je v dobri uri razgled začaral, kot vedno. Le da ga ne vidim pogosto tako zgodaj zjutraj. Da ne govorim o miru ter občasnem kikirikanju  in čivkanju. Res špica.

A se sprašujete kakšen je bil ta razgled? Oglejte si ga tukaj: KLIK

Želelela sem začeti s stavkom ‘Ko prebereš nekaj branja vrednega…’, pa sem ugotovila, da ljudje beremo tudi marsikaj branja nevrednega, ampak ne bom se (ponovno) spuščala v vse pisarije na raznih slovenskih portalih.

Skratka, ko ljudje nekaj preberemo ali pa pogledamo, če gre npr. za primer fotografij si včasih vzamemo čas tudi za komentiranje. To je sicer dosti olajšal gumb ‘Like’ na Facebooku, ampak vseeno, dosti ljudi si še vseeno vzame čas in zapiše besedo ali dve. Kar pa dostikrat pogrešam, je konstruktivnost in razdelanost komentarjev. Če mi nekdo napiše ‘ej ful mi je všeč’ ali pa ‘zanč je’, mi to bore malo pomaga, ker po navadi se za vsakim ‘všeč mi je’ skriva tudi ‘ampak…’.

Marsikdo ne prenese negativnih komentarjev in seveda bi lagala, če bi rekla, da so meni všeč, sem se jih pa naučila prenašati in upoštevati, brez da bi ob tem tistega, ki ga je izrekel, obtožila, da je navaden bedak, ki itak nima pojma o čem govori. Občasno objavim kako fotko na Slo-Foto.net in pred časom mi je nekdo pod komentar zapisal, da naslov fotke je sicer zanimiv, fotka pa je bolj slaba kot dobra. Ko sem ga vprašala zakaj se mu zdi slaba, odgovora seveda nisem prejela.

Najlažje je ubrati kratko pot, napisati všeč mi je ali ni mi všeč, ampak to nobenemu ne koristi. Povejte zakaj vam je všeč ali zakaj vam ni všeč ali pa molčite. Vmesna pot pa je dobra le za ego enih in drugih.

Verjetno se sprašujete kaj je tu tako čudnega? Pač imam soseda, sosed je moj ‘prijatelj’ na Facebooku in sosed gleda moj profil. A-a. Ta sosed ni moj Facebook prijatelj, mi pa gleda v profil. Da razložim…

Naš blok je zgrajen v obliki črke L. In v mojo sobo, preko balkona, natančneje predvsem na mojo posteljo in pisalno mizo, gleda kar nekaj oken iz sosedanje strani. Včasih zna bit malo nerodno, sploh, če pozabiš kaj počneš ;). No, večinoma imam tako ali tako zastrte rulete in ne na stežaj odprta vrata na balkon. Razen seveda poleti, ko je vroče in paše predvsem ob večerih malo prezračiti prostor. Takrat pa si na udaru pogledov sosedov. Sedaj že bivšo sosedo, sem tudi jaz enkrat videla, ko se je ob poslušanju glasbe božala po trebuhu na postelji ;).

No skratka. Ko sem danes ponoči zaprla vrata, se je nekdo na vso moč iz enega okna zadrl Facebooook. Verjetno ni naključje, da sem ravno takrat bila kakšne pol ure na Facebook chatu. Hm hm. Nič strašnega, verjetno. Se pa sprašujem, kaj če bi bil moj sosed freak in se npr spomnil z daljnogledom gledat na moj računalnik in me videl vpisovati moje geslo ali kaj podobnega? Upam, da tega ne bere in da ne bo dobil kake nore ideje ;).

Ta objava je verjetno posledica tega, da že od 2. septembra sedim za knjigami in se trudim dokončat izpite. Ker je prav, da dokončam kar sem začela, ker so listki na katerih piše tvoja izobrazba danes baje zelo pomembni in ker izobrazbe ni nikoli preveč, čeprav so baje diplomanti (kar sem sedaj) bolj zaposljivi kot tisti z magisterijem (ki ga naj bi imela čez __ časa). No, ko takole sedim za knjigami se seveda blazno smilim sama sebi. Ker se mi je resnično, sploh po enoletnem premoru, težko spravit k učenju in bi počela miljon drugih stvari.

No, miljon ravno ne, bi pa predvsem pisala (kar počnem ravno sedajle, wuhuu) in fotkala. In to sta dva opravila, ki se jih nikoli ne naveličam. A veš, ko se spraviš nekaj počet in si misliš joj, ko bi le lahko počel nekaj drugega in ko začnem početi tisto drugo, si spet premisliš. Če se vam to dogaja, potem vsekakor ne počnete radi tega kar že pač počnete. Jaz pa ko pišem, rada pišem in me jezi, če me kaj vmes zmoti. Pa vem, da včasih verjetno pišem bedarije na tem blogu, ampak verjemite, da ni lahko dati v svet vseh svojih razmišljanj, sploh, če si pod njimi podpisan s svojim imenom in priimkom. Pa ni lahko, ko napišeš kaj takega, zaradi česar te napadejo in skritizirajo z vseh koncev in vetrov. Se moraš znat branit in vseeno stat za svojimi prepričanji, ali pa enostavno priznat napako. J* ga, če je znaš, bolje, da si tiho.

Aha ja, sem malo zašla :). No druga stvar je pa fotkanje. Ko fotkam, padem not in to bi počela dneve in noči. Sploh, če gre za kak dogodek, kjer se dogaja, sem tja, loviš trenutke. Noro. Ali pa kak dan, ko rabiš odklop. Greš po mestu, fotkaš nekaj kar 3/4 ljudi sploh ne opazi. In tudi, če prideš domov sredi noči, utrujen, vseeno vzameš kartico, naložiš fotke na računalnik in jih pregledaš, od prve do zadnje. In tudi, če je od dvestotih tam samo ena, ki ti je uspela in ki ti je všeč, ti to privabi nasmeh na obraz.

Saj niti ne vem, kaj hočem s to objavo povedat. Mislim, da to, da me delanje stvari, ki me ne veselijo in jih moram početi le iz neke obveze, izredno jezi in mi pije življenjsko energijo. Ampak vem, da v življenju ne moreš vedno početi le tistega, kar ti hočeš. Lahko pa med drugim počneš tisto kar ti hočeš in upam, da to prej, ko slej najde vsak. In ko to najdeš, moreš to uresničit. Pika.

Tako prekleto na živce mi gre, da vsakič, ko primem v roke zapiske drugega avtorja istega področja, so njegovi izrazi drugačni. Če nisi ravno genij ali pa se ti ne da ukvarjati z vsemi področji, ki ti jih naš šolski sistem servira, potrebuješ nekaj časa, predno sploh ugotoviš, da se učiš nekaj, kar mogoče že znaš, ampak je zapakirano tako, da se ti zdi ‘o spet nekaj novega’.

Ena izmed, vsaj meni opazna razlika, je v ekonomiji, ki se je učimo na Ekonomski fakulteti in tisti, ki se je učijo na Pravni fakulteti. Ko me je, zdaj že bivša cimra, ki študira pravo, prosila, če ji kaj razložim, sem rekla ‘itak, ni problema’. No, pa sva kmalu končale, ker dejansko nisem vedela kaj dosti, pa ne da bi jaz vse pozabila, ampak zato, ker uporabljajo čist drug sistem označevanj in razlag. Podobno dilemo imajo tudi druge ekonomsko-pravne naveze. Razen verjetno tistih, ki obvladajo vse v nulo in znajo vse knjige na pamet, v razred katerih pač ne bom nikoli spadala :).

Ko so še moji bratranci hodili v osnovno šolo, so me tu pa tam prosili, da jim pri matematiki kaj razložim. Tudi to seveda ne bi bil noben problem, če ne bi delali to po nekih sistemih, ki so se razlikovali od tistih, ki smo se jih učili mi. Nima smisla, da razlagaš nekaj nekomu po drugem sistemu, ki se ga mora v šoli držati.

No in vprašanje za vse vas – a ne bi bilo lažje, če bi vsi uporabljali enake definicije, označbe in postopke?

Ritem mladosti je, kot piše na njihovem FB pageu, popočitniški žur vseh žurov. Se strinjam. Konec počitnic je, mularija je spet v šolah, maturantske izlete so 4. letniki dali že skozi in če se jih je upam da čim več od tam vrnilo celih in zdravih, so si nekateri včeraj pred Kolosejem in Atlantisom morda zvili gleženj ali pa tiščali glavo med kolena od slabosti. Na vsakih par metrov grupe mladine s steklenicami Spar budget cole (no, nekateri so imeli tudi originalno Coca Colo), seveda verjetno primešane z vinom ali rumom, punce oblečene kot da gredo na plažo, skakanje prek VIP ograje (mimogrede, en varnostnik na 15 m ograje mislim, da res ni dovolj, a ne).. No, tudi v samem Koloseju ni bilo nič boljše, kjer so bili baje umivalniki, vsaj v ženskem WCju, že polni bruhanja, kartonska stojala tudi ne vem če so zdržala vso butanje podivjane mladine. Letanje prek rdeče luči na semaforju sredi Šmartinke…

Želja, priti malo bolj do odra je bila ob 10h kar utopična. Po navadi se lahko z malo volje dokaj dobro ’skomolčkaš’ bolj naprej, včeraj pa se mi zdi, da je vse obstalo in da se 15 letniki trdneje držijo svojega izbranega mesta, kot starejši obiskovalci množičnih prireditev.

Že prejšnjo soboto, ko je zvečer Umek razgrel mladino v Tivoliju in ko sem, ker sem seveda pozabila kaj se dogaja zvečer, šla 15.15.popoldne na vlak iz Celja do Ljubljane, je bilo noro. V Tivoliju sicer nisem bila, je pa bilo na vlaku dovolj pestro. Spet isti vzorec. Srednješolci, z večinoma Spar budget colami, zmešanimi z bog ve čim, pomanjkljivo oblečene punce, ki še enkrat poudarjam, so očitno zgrešile logiko, da NE GREDO na plažo, zvijanje trave sredi vagona…

Mogoče sem res že stara, ali pa nikoli nisem imela tega v sebi, ampak…mislim, da bi kar nekaj staršev kap, če bi videli svoje otroke takole. No, ker resnično upam, da se doma ne obnašajo tako.

In da ne bom samo kritizirala. Skupine so bile super, zato tudi množičen obisk. In ne pravim, da so vsi mladi taki…torej pijani, pomanjkljivo oblečeni in s pomanjkanjem manir. Jih je pa vsekakor preveč. Vem pa tudi, da jih je dosti takih, ki se, tako močno kot ga žurajo, tudi učijo. In tako je prav, če le zraven uporabljaš pamet.

Ravnokar med novicami prebrala, da gospa Likočeva meni, da homoseksualcem ne smemo zaupati otrok. Njeno stališče je že dolgo časa jasno, ampak…

Ljudje se delimo samo na dobre in slabe. Ne glede na spol, raso, versko pripadnost itd. Po njenem mnenju se vzorec ponavlja, npr. hčerka matere samohranilke bo tudi sama samohranilka. Res je, da velikokrat res pride do ponavljajočih se vzorcev, ampak vzorce najdemo povsod.

Družina naj bi bila sestavljena iz mame, očeta in otrok. Ampak, a to zagotavlja srečo? Nikakor ne. Včasih je kdo srečnejši, če en od članov ni več vlkjučen v družino, naj si bo to zaradi zlorab, alkoholizma, varanja… Skratka, nobena oblika skupnosti ni sama po sebi zagotovilo, da boš srečen. Važna je klima, medsebojno razumevanje in sreča. Zakaj homoseksualci naj ne bi imeli otrok? Zgolj zato, ker nekateri še vedno mislijo, da je homoseksualnost bolano stanje, ki odstopa od normalnega. To ni razlog, da se jih izloči iz nekih normalnih življenjskih procesov, dokler so sami toliko pametni, da otroke vzgajajo tako kot je potrebno, jih učijo potrebnih stvari in jim puščajo prosto pot pri življenjskih odločitvah. Če pa jim bodo od malega tupili v glavo, da je homoseksualnost edina normalna stvar na svetu, da moreš biti tak, drugače si čuden…tudi zaradi tega nekdo, ki ni, ne bo homoseksualec, bo pa verjetno nestrpen do ostalih.

In moje mnenje je, da niso homoseksualci nenormalni, so pa nenormalni vsi tisti nestrpneži, ki stresajo svoje frustracije na vse, ki so vsaj malo drugačni od njih – drugega spola, druge narodnosti, druge spolne usmerjenosti itd.

Pa tega itak nikoli ne bo konec…

If I had my life to live over, I would perhaps have more actual troubles but I’d have fewer imaginary ones.  (Don Herold)

Kamorkoli se obrneš, povsod so skrbi. V službi, doma, na poti, lastne skrbi, tuje skrbi, skrb zaradi sebe, skrb zaradi drugih. Vse lepo in prav, da skrbimo, ampak, ste se že kdaj zamislili nad tem, da smo ljudje praktično totalni bedaki, ker to počnemo? Razporejenost človeških opravil, skrbi in težav je čisto napačna. Med tem, ko se jaz sekiram, da bo moj projekt pravočasno oddan, mater, mogoče samo nekaj 10 metrov stran od mene skrbi, kako bo jutri nasitila svoje otroke. Ja, je precej huda primerjava, ampak meni da vedno znova misliti.

Nikoli ne veš, kaj pride jutri. In najlepša reč pri vsakem dogodku v življenju je, da se iz njega da po navadi vedno potegniti dobro stvar. Ne verjameš? Imaš avtomobilsko nesrečo in totalno zlomiš avto. Si živ? So vsi ostali živi? No, kaj torej pizdiš za brezveze. Ti ukradejo telefon in zraven tatovi zapravljajo z moneto ravno v času, ko nimaš službe (lastna izkušnja)? Ja, ni prijetno, pa kaj…napraskaš denar imaš nov telefon in ko dobiš cifro do tistega, ki ti je telefon ukradel, ga pošlješ v tri p* m* in ti je lažje. Včeraj sem bila na koncertu, kjer bi lahko vzela s sabo fotoaparat in poslikala kar nekaj slovenskih ‘zvezd’. Pa ga nisem in jih nisem. Pa sem se sekirala tam in celo pot domov, kakšne fotke bi lahko dobila. Namesto tega sem pa preživela super noč z mojimi prijatelji in fotkanje bi mi ukradlo kar nekaj trenutkov z njimi, poleg tega pa vse pesmi, ki jih itak med fotkanjem ne slišim. Torej…zmaga dobra družba in končno sproščujoč vikend po vseh ne toliko prejšnjih.

Kaj imajo rože na hlačah s tem? Spominjajo me na sproščenost, plaže, poletje in brezskrbnost. To pa so ene izmed stvari, zaradi katerih se nam v življenju ne od…pelje.

Marsikaj v življenju – od dela, medsebojnih odnosov in vsakodnevnih opravil, bi lahko primerjali z vožnjo z vlakcem (takim bolj divjim).

Scenarij 1 (za adrenalinske odvisnike in tiste, ki so navdušeni nad vsakodnevnimi izzivi): pot se začne.. ravninski del je nezanimiv, udobno se namestiš v sedežu in pričakuješ malček bolj zanimiv del – vzpon. Pot navzgor te navda z adrenalinom, ker veš, da se bo prej ko slej spustila, kar pomeni nove izzive.

Scenarij 2 (za ljudi, ki ne marajo sprememb in se bojijo komplikacij): pot se začne..tudi ravninski del je že zanimiv in udoben. Pride vzpon, zadeve potekajo brez problemov, počutiš se ok, ampak veš, da prej ko slej, se bo vlakec spustil navzdol, kar pomeni nabijanje adrenalina, sekiranje, dretje ‘o moj bog zakaj je meni tega treba’ itd.

To je v grobem moja razdelitev. Res je, da se po lastnih izkušnjah iz leta v leto tudi zapriseženi ljubitelji drugega scenarija, kdaj pa kdaj nagibajo k prvem. In kar je skupno vsem: ko prideš v cilj, ko vidiš, da si preživel in da se je pot končala z bolj ali manj zadovoljnimi obrazi, si rečeš ‘js bi pa še enkrat’ in to je čar vseh stvari, ki jih v življenju počnemo.

Je brezmejna. Kar novinarji napišejo, to drži. No, včasih ne drži, ampak ljudje jim verjamemo. Verjamemo vsem člankom, resnim in malo manj resnim, slovnično pravilnim in nepravilnim, kratkim, dolgim…

Žalostno pa je, da nekateri to moč izkoriščajo. Ne bom govorila o vseh spletnih straneh, ki nas vsakodnevno posiljujejo s stvarmi, ki so daleč od kvalitetnih in včasih tudi daleč od resnice, ampak ljudje množično padamo na to. XY se je slekla in pokazala svoje joške. Super. Takoj najbolj bran članek. Dan, ko sem imela največ obiskovalcev na tem blogu je bil, ko sem pisala o napol slečeni punci sredi plesišča. Itak, golota in sex bosta vedno prodajala.

Kar me mori je to, da se očitno novinarji vse prevečkrat ne zavedajo moči, ki jo imajo v svojih rokah, tipkah in peresih. Če se objavi novica na prvi strani je to praktično sveto. Ljude zagrabijo to kot pes zagrabi kost. Če je novica nepreverjena in nihče mi ne bo trdil, da se to ne dogaja vsakodnevno, bodo ljudje verjeli nečemu kar sploh ne obstaja. Da ne govorim o dodajanju fotografij, ki včasih sploh nimajo blage veze s člankom ali pa se iste fotografije (itak kupljene iz bank) pojavljajo v desetih različnih člankih.Čeprav spet, fotografija da tekstu še neštetokrat globlji pomen, če je smiselna. Ampak ok, ostanimo pri poceni varianti (za poceni portale).

Namesto, da bi se rajši posvečali najemanju strokovnega kadra in ne kar enih študentov, ki so imeli v srednji šoli slovenščino 5 in mislijo, da znajo pisat. Temu primerno bi se kvaliteta blazno izboljšala, ne pa da moramo vsak dan brati neumnosti. Ampak to se bere, ja, razumem…dolgčas nam je in ni boljšega, kot da prebereš eno novinarsko raco, ker potem veš, da tvoje življenje ni tako za en drek kot si mislil, ker je drugim še slabše in da imajo holivudske zvezde še večje probleme z alkoholizmom kot ti.

p.s. Očitna manipulacija se dogaja tudi okoli smrti Osame. So fotografije fake ali ne? So ga sploh ubili? Bomo videli čez nekaj dni, ko se bodo informacije zbrale na kupu.

Upam, da je za večino danes dela prost dan. Čeprav vemo, da za normalno funkcioniranje naše dobro stoječe države ni mogoče, da bi bili prosti res čisto vsi. Potem upam, da delate vsaj manj kot 8 ur. Pa da je tudi kaka gostilna zaprta (res, saj nam ni treba vsak dan hodit na kofe in pir). No, najbolj delajo tisti na izletniških točkah. Vreme stoji, tako da pohodniki na delo. Bomo vsaj kaj naredili zase. Tako delo podpiram – tudi na praznik dela!

Včeraj stojim v H&Mu in pred mano tri mlade punce..recimo nekje začetek srednje šole, mlajša pa 100 % še osnovna šola. Skratka, gužva, stojimo cca 10 min in ja ni vrag, če ni ena v vsakem stavku rekla p****ca..’ful maš hude šuhe p****ca, ne morm verjet, da je XY šla na morje p*****ca, p*****ca ful sm bla včeri zadeta…aja sej te ne moti, če ti govorim p*****ca, ko me v družbi se skoz tak menmo?’ In reče druga ‘ah ne ne moti me, me se tud tak menmo.’

OK, pa kaj se je vsem sfrclalo? Sej razumem, da je to beseda, ki jo uporabi marsikdo, predvsem u fori in z ljudmi, ki jih res dobro poznaš in te štekajo, kao ‘fauš sm ti bitch/p*****ca/random .. ampak, da to uporabljaš kot del tvojega vsakodnevnega besednjaka? Meni se zdi rahlo nesprejemljivo. Očitno imajo te generacije čisto svoje fore..eni uporabljajo p*****ca, potem eni, ki so čisti Slovenci, uporabljajo čefurijado, da o ’sm doga walkala, kolega mi je pa z rufa skoču’ sploh ne govorim. Pa ok, to mi sicer gre na živce, ker je totalno narejeno, še vseeno pa mam raje, da mi nekdo ves čas govori v poangleščeni ljubljanščini, kot pa p*****ca in še kaj podobnega.

Me zanima kako govorijo pred starši? Hm, težko se je držat nazaj, če prej v celem dnevu rečeš 245x p*****ca :).

Približno štirje ljudje me že nekaj dni poslušajo kako bi js mela nov mobitel. Trenutno imam enega simpl Sony Ericssona, ki je dovolj za uporabo smsov, klicev, čekiranje gmaila (brez priponk), Facebooka (itak) in Twittra. Seveda bi marsikdo rekel, ja kaj pa še hočeš drugega? Ja ne vem, mela bi eno novo igračko, denar mi stoji (kot da ga mam ful preveč) in pol itak pregledaš celotno ponudbo Mobitela (privrženci drugih operaterjev sploh ne začnite s kakimi komentarji), se že skoraj odločim, premišljujem in ugotovim, da novega telefona sploh ne rabim. Ne, res ga ne. Ne ne. Le zakaj?

No dejansko…res ga ne rabim, si ga pa želim imet. Ampak potem razmišljam..poglej..že zdej, ko se zjutraj zbudim in ko se še prebujam v postli, prečekiram gmail in Facebook..vsako jutro, pa kaj. Ko sem na vlaku ga čekiram, ko me ni za računalnikom in mine dlje časa ga čekiram…razen, če ta prekleti telefon pospravim nekam in pozabim nanj. Ker če ga nimam v bližini ga ne blazno pogrešam, gre le za neko bolano navado bit na tekočem..pa iz dolgčasa. Kot da ni miljon drugih stvari na svetu, ki jih lahko počneš.

No in sčasoma postaneš suženj telefona. Slabšega kot imaš, manj je suženjstva, boljšega kot imaš, več je suženjstva. Normalno, ker če ne bi bil obsedenec z smsi, klici, netom, aplikacijami, niti ne bi pomislil na boljši telefon. Ok, sej je fino, je pa res, da potem nikjer nimaš miru..sinhronizirani maili, non stop neki opomniki..tako pa izklopiš vsaj v prostem času. Spet je vse odvisno od navad in zasvojenosti.

No skratka jaz ostajam pri starem, iz principa. Vse dokler me ne okupirajo s službenim. Ali pa me premami želja po praznjenju denarnice. Nkar.

Jaz, ki veljam za blaznega nebralca knjig..mislim, še Twilight manija mi je šla počasi, ampak res počasi skozi možgane.. no, jaz blazni nebralec, sem se zadnje čase zagrela za branje. Začelo se je z branjem Dnevnika na vlaku, nadaljevalo z branjem marketinške knjige (no, ta mi vsekakor poklicno koristi in se s tem ni za hvalit, da jo želim brat), zadnjič pa sem naletela na knjigo Kurc gleda, ki mi je tako blazno všeč, da moram te neopisljiv občutek delit z vami..kot po navadi sem spet zašla, ampak takoj preklopim na naslov. Gfk…gfk je genetsko fuknjena koda, ki jo ima vsak človek (po mnenju avtorja knjige, tega se res ne bi js sama spomnila). In ja, strinjam se s tem 100 % in vse kar pišem v nadaljevanju je moje razmišljanje.

No, a ni res? Tudi pomoje smo vsi malo fuknjeni. Eni sicer tako, da ljudem sekajo glave in to je negativna oblika fuknjenosti, potem pa imamo tisto blago obliko, ki nas dela posebne, zaradi katere si upamo narediti kar kdo drug ne bi. Aja, še ena razlika je. Fuknjeni smo vsi, samo eni si to ne upajo pokazat. Pardon upamo. Js sem v sebi dokaj fuknjena…če bi vedli kaj vse men včasih roji po glavi. Pa to je pozitivna fuknjenost, še muhi ne bi storila žalega. No, to je bla zdej laž, priznam. Muhotepec je v pogonu pri meni. Ampak, jaz to nezadržanost, blago fuknjenost držim v sebi, čeprav nima nobenega smisla. Ker po mojem mnenju je tista blaga oblika fuknjenosti ravno dovolj, da se imaš fajn in da dosežeš včasih tisto, kar drugače ne bi.

Sem preštela…8x sem uporabila besedo fuknjen…no, zdaj je 9x. Sliši se grdo. Ampak a ne paše včasih govoriti grdo? Sej prirejena kletvica ‘pismo’ tud neki šteje, ampak resnično pa paše rečt p****.

p.s. V prostem in delovnem času se nadvse trudim uporabljati čim manj kletvic, dokler me kaj ali kdo ne pripelje do točke, kjer se ne morem več zadržati. Za uporabo vulgarnih in neprimernih besed se opravičujem vsem, ki me poznajo in tudi tistim, ki me ne. Hvala za razumevanje.

Skoraj ne morem verjet, da sem te končno dočakala. Marsikdo ve, da sem bila dolgo brez, pa ne samo jaz, še nešteto nas je takih. Vsi tisti meseci, ki bi jih lahko z eno besedo opisala kot hladne, brez prave volje, ko ne veš kaj bi. Ko se zjutraj zbudiš in te objame nihče drug kot hlad, ko brezglavo tavaš skoz dneve in si še predno je čas za spanje zaželiš, da bi te končno pobožal po laseh. Življenje je tako, da ti včasih da in včasih vzame. Včasih si tu bolj, včasih manj. Ne bom rajši nadaljevala, ker bi lahko o tebi pisala še ure in ure. Veš, da te imam rada in navdaja me neopisljiva sreča, da si se vrnil v vsem svojem sijaju in toplini.

Hvala ti SONCE!

To izjavo sem slišala v petek. Tej osebi smo sicer ravno tisti dan dokazali nasprotno, a o tem kdaj drugič. Jaz z nagradnimi igrami v smislu, da bi kaj veliko zadela, žal nimam opravka, kolikor pa sem imela, so bile te izpeljane korektno. Lego kocke, ki sem jih zadela v osnovni šoli, so tudi prispele ;).

To, da organizatorji kdaj prilagodijo pravila, je jasno. Lani je npr. Probanka razpisala fotografski natečaj, kjer je v pravilih pisalo, da bo komisija podelila prvo nagrado, čeprav je potem ni. Glede na to, da si se sodelovanjem strinjal, da se lahko vse fotografije uporabijo v propagandne namene Probanke, je logično, da lahko, tudi če niso podelili prve nagrade, te fotografije vseeno uporabljajo.

Spomnim se tudi, če izpostavim kolega blogerja Iztoka Gartnerja, ko je konec leta 2008 zapisal blog z naslovom ‘Tistemu, ki zapiše najbolj odštekan komentar, za novo leto podarim vinjeto’, čeprav ga je potem gospodarska kriza tako udarila, da je ni mogel podariti, se zgovarjal, da je bil vse skupaj en hec, dokler ga niso ostali blogerji skoraj linčali in je vinjeto le podaril. Ja, stara zgodba, ampak dober dokaz temu, da se moraš držati tega, kar obljubiš, ker slab glas potuje še hitreje kot dober.

Nagradnih iger je dandanes toliko, da se človek že vpraša, če znajo podjetja še sploh kako drugače pridobiti potršnike. Takoj, ko nekaj prijateljev lajka page na Facebooku si rečem, ziher je nagradna igra, in res je. To je dobro za tiste, katerih življenje se vrti okoli številk, dosti pa jih ne pomisli, da nagrada marsikdaj ne privabi kvalitetnega potrošnika, ampak požrešnega, ki te pozabi takoj, ko je nagradne igre konec, pa še takrat, ko kaj zadane, se ti lahko zgodi, da s tem ni zadovoljen.

Skratka, veliko je zgodb, pozitivnih in negativnih. Verjetno marsikdo kdaj malo priredi pravila, pa potrošniki niti ne vemo za to. Če pa veste, se uprite, ker imate vso pravico. Če pa ste na strani organizatorja, pa delajte tako kot je treba, ker vas bodo prej ko slej linčali.

Po tem, ko je Slovenijo nehal tresti Murko (sam res, kje pa je kaj on zadnje čase?), jo je zatresla Daniela. Mlada punca, ki je posnela nekaj videov na temo letošnje Eme in si s tem priborila tudi mesto v eni izmed najbolj tračarskih strani v Sloveniji. Žal ne morem reči, da si posnetke oglejte sami, ker so izbrisani, poleg tega je izbrisan tudi članek. (popravek: baje so spet objavljeni članki na drugih straneh, ker je punca bojda zaplesala tudi striptiz).

Daniela je punca, ki jo je snemala sestra, med tem ko je govorila o Emi, zavrtela nekaj pesmi in zraven odpirala usta ter se poleg tega sumljivo gibala. Vse kar lahko rečem je O MOJ BOG. Kaj spodbudi ljudi, da delajo dobesedno norce iz sebe? Kaj? Želja po pozornosti? Prevelika samozavest?

Moja osebna želja je že od vedno, da bi znala vsaj eno pesem spodobno zapet. Ampak, lej ga zlomka, nimam posluha (o tem, da baje vsi imamo posluh, le da se moramo naučiti zadeti ton kdaj drugič).  Torej je to znak, da nisem primerna za avdicijo Slovenija ima talent ali da posnamem video in ga objavim na You Tubeu. Sem pa primerna, da pojem na ves glas v domači kopalnici ali na koncertu Jana Plestenjaka, če to ne vključuje petje z njim na odru.

Bolj kot gledam, bolj mi je jasno, da je internet poln ljudi, ki ne vedo točno kaj delajo, se vseeno izpostavljajo, ko pa jih nekdo postavi pred dejstvo, se ustrašijo, izbrišejo vse posnetke in bloge ter se umaknejo z besedami ‘Vračam se kmalu, z novimi posnetki in idejami, s katerimi bom še boljši ter s katerimi vam bom pomagal do uspeha’. Kot npr. Žan Nekrep, ki se je umaknil s podobnimi besedami kot sem jih zapisala v prejšnjem stavku. Prihaja boljši in uspešnejši Žan, meni pa se le zdi, da je ugotovil, da res nima toliko znanja, kot misli, da ga ima, ali pa so ga le preveč potrli Had-ovi zapisi.

Mene sicer že marsikdo pozna ;) ampak lahko se vseeno slečem v moji sobi, se posnamem kako naga plešem na Lady Gaga in to objavim na You Tubeu. Ja garant me bo čez dva dni poznala cela Slovenija. Sicer bom verjetno v torek dobila odpoved v službi, ampak ej, js bom slavna!!!

Hec na stran. Ne bom se slačila (pred kamero), bom pa še naprej čivkala na blogu, objavljala fotke, dobro opravljala delo v službi in si tako širila krog poznanstev ter stala za tem kar delam. Tudi jaz verjetno marsikdaj zapišem kakšno bedarijo sploh na tem blogu, pa kaj, treba je sprejeti negativne kritike in iti dalje. Če se umakneš, daš samo vedeti, da si šalabajzer, ki ne ve kaj dela. Sploh pa so različna mnenja point obstoja. Kak dolgčas bi pa bil, če bi vsi razmišljali enako?

Za koliko ljudi v vašem življenju veste povedati, tudi če vas zbudijo sredi noči, kdaj imajo rojstni dan?

Ob vseh opomnikih in koledarjih je res težko vedeti, kdo sploh dejansko ve, kdaj si ugledal luč sveta. Facebook je sploh idealen prostor za izkazovanje posladkane prijaznosti. Dokler se ti rojstni dnevi prikazujejo na desni strani ekrana. Že nekajkrat sem spremljala dogajanje na zidu prijateljev, ki ne objavijo svojega rojstnega datuma. Tako vidiš, da mu v celem dnevu čestita le deset ljudi, namesto sto, pa še to verjetno na račun objavljanja vročih novic na prvi strani Facebooka, ko vidiš, da je neki osebi voščil tvoj prijatelj in se spomniš..aha, očitno ima rojstni dan, sploh pa ne pomisliš, da boš morda izpadel bedasto, ko bo videl zakaj si mu sploh čestital, čeprav si imel prej cel dan časa, da bi se dejansko spomnil.

Res pa je, da je važen namen. Če nekomu ne želimo dobro, mu ne bomo voščili, pa če nam na enkran skoči deset opomnikov. Za tiste ljudi, ki so nam dejansko blizu, si vsekakor zapomnemo kdaj praznujejo, če si ne, še vseeno ne pomeni, da smo totalno nesramni, mogoče imamo le spomin kot zlata ribica.

Grem pogledat kdo danes praznuje….na Facebooku nihče, ali pa ne piše. Moja mami pa je praznovala včeraj. Ona pa ne uporablja Facebooka. Verjetno zato ni prejela toliko čestitk kot jih prejmem jaz.

Ljudi in njihove avtomobile delim na dve veji: tiste, ki jim avtomobil predstavlja le kup pločevine, posojajo ga drugim ljudem in se ob manjših praskah in trkih ne sekirajo preveč, glavno, da so ljudje celi in tiste, ki totalno znorijo, ko se avtu kaj zgodi, pa čeprav le vrata malce bolj zaloputneš in ga ne posojajo, razen, če je res res nujno.

Res je, da sem mogoče pristranska, ker svojega avta še nimam in ne vem kako se bom do njega obnašala, ko ga bom imela, a vseeno. Kup pločevine je le kup pločevine. Seveda ni poceni, a gojiti že skoraj romanco s svojim avtomobilom je rahlo..smešno?

Še bolj smešni so mi fantje, ki na svoje stare (poudarek na stare) avtomobile montirajo nove feltne in zatemnjene šipe, ki so skoraj da več vredne kot avto sam. Pripadniki raznih avtomobilističnih znamk pa so itak totalno zavzeti in s svojimi shodi opominjajo na to, da je njihova znamka več kot vse ostalo.

Kup pločevine je le kup pločevine, sploh, če pride do prometne nesreče, svojega partnerja ne vprašajte najprej, če je avto cel, ampak, če je s partnerjem vse ok. Udrtino na avto boste že popravili, zlomljene noge ali bog ne daj hujše poškodbe, pa se zdravijo dlje časa, če sploh se pozdravijo.

Lagati, goljufati, iti preko trupel ali le trdo delati?

Marsikatera zmaga in osvojen cilj vsebujeta vsaj kanček nedovoljenih substanc, kapljic krvi in izbruhanega žolča. Kolikokrat, ko se ženeš za uspehom, se zbudiš sredi noči in ti v glavo udari kot strela z jasnega naloga, ki jo moraš izpolniti. Kolikokrat greš preko sebe, se obvladuješ kot se nisi še nikoli, se odpoveš stvarem, ki ti prijetno pospešijo utrip srca in požreš besede, ki se nabirajo v tebi.

Je danes trdo delo res vse kar rabiš za osvojen cilj? Kaj pa spati s šefom? Prikriti informacije? Podkupovati s polnimi kuvertami denarja? Uporabiti veze, ki pomenijo več kot boš ti kadarkoli pomenil?

Mogoče sem res še premlada, da bi vedela kako potekajo stvari v velikem resničnem svetu. A včasih, ko vidiš zakulisje katere koli igre, ki se odvija pred našimi očmi – od športnih nastopov, velikih gledaliških iger, natečajev za razno razne projekte in nenazadnje do napredovanj v službi, ti je jasno, da žal trdo delo in lepe besede ne najdejo včasih pravega mesta.

Trenutno sem pod vplivom filma Črni labod. Res je, da ne plešem baleta, se pa tudi včasih zlomim pod pritiskom vsakodnevnih nalog, pa ne zgolj tistih službenih, ampak tudi čisto življenjskih. In grem preko sebe, ko hočem doseči nekaj, kar vem, da lahko, čeprav se mi zdi včasih prekleto težko. V mislih imam tudi naloge, ki jih imamo kot ljudje vsak dan – ko smo otroci, starši, prijatelji in znanci. Velikokrat naredimo nekaj, kar drugače ne bi, ker vemo, da bo to pomagalo nam ali komu, ki nam je blizu.

Nisem spala s svojim šefom. Nisem jemala prepovedanih substanc. Nisem prelila niti kapljice krvi. Le tega o izbruhanem žolču ne morem zanikati.

Vas že vidim, ko ste si rekli ‘o lej jo, ko bo jamrala, kako je sama, pa kako bi nekoga mela, pa je mogla dat to na blog’. Hm, bomo videli :).

Vsak človek je pojem zase. Na eni strani imamo ljudi, ki so že odkar pomnim v vezi/vezah, na drugi tiste, ki so že lep čas samski in tiste, ki so nekje vmes – na vsake toliko povabijo (ne)znanca med rjuhe in na vsake toliko imajo nekaj mesečno ali slaboletno zvezo. Pa začnimo s tistimi, ki so ves čas v vezah. Ok, v eni vezi..so ljudje, ki skačejo iz ene v drugo..kje sicer najdejo takšno srečo, da na vsake par mesecev najdejo kao idealnega partnerja sicer ne vem, ampak to je njihova stvar. In takšne, ko se znajdejo v obdobju samskosti, zajame panika..o moj bog, zvečer sam/a ležim v postelji, pa vsi moji prjatli majo punce/tipe.

Ok, potem so tu tisti, ki so že lep čas samski. Ko jih vprašaš, kako pa kej veze pa to, a? Jah srečno samska (bom pisala v ženski osebi, ker je tako enostavno lažje;)). Pa vsi pogledajo s pomilovanjem v očeh, češ aha pač ne dobi tipa. Ja pa kaj. A mogoče kdo pomisli, da pa je enostavno fino biti nekaj časa samski? In da ni popolnoma nič narobe s človekom, če je pri določeni starosti malo sam, ima več prostega časa in se ne želi ukvarjati z marsikdaj čudaškim svetom nasprotnega spola?

No pa še tisti, ki so nekje vmes. Tu pa tam v kakšni vezi in bolj kot ne iz ene postelje v drugo. Ali pa zadnjih sedežev v avtu. Pa bom tudi tu rekla, ja pa kaj. Sicer so spet na udaru, ker se res nikoli ne ustalijo in mogoče bi se res lahko. Nimam nič proti, razen tistih, ki pravijo ‘joj, res si mi všeč, ampak ne morem biti s tabo, ker še nisem za resno zvezo’. Ah dj, ne govor neumnosti..če bi bil nekdo pravi zate, ne bi sploh študiral na to, če si ali nisi za resno zvezo. Ko zadane, zadane.

Aja in zakaj v naslovu omenjam samo samskost in ne vez? Zato, ker ko si v vezi, ti da večina ljudi mir. Razen, če jim ne posvečaš dovolj pozornosti. Mama je srečna, ker otroci niso sami, babica je tudi zadovoljna, ker ima vnukinja tako fejst peba, razen, če ni ta do vratu potetoviran in s hlačami do kolen. Če si samski, pa za vsak rojstni dan, družinske obletnice in praznovanja, za hrbtom poslušaš ‘ej, a tamala bo prpelala kerga kj veš? ej ma ne vem, ma reku ji tud ne bom nč, sej veš kak pol vedno neki popizdi.’ Pa taki pogovori kot so ‘ej in, a ti že maš kerga? joj tvoja sestrična ma tk fejst fanta, pa noseča je zdj..pa sam eno leto je starejša od tebe..a ti že kej študiraš o tem?’

Zato je samskost včasih obremenjujoča, ampak ni vedno izvor v samski osebi, ampak dostikrat v ljudeh okoli tebe.

Kjerkoli lahko vidimo odnose, ki včasih niso striktno poslovni ali striktno prijateljski. Koliko je dobro mešati zasebno s poslovnim je seveda stvar vsakega posameznika, moje mnenje pa je, da če nisi res profesionalen, je bolje, če se držiš enega ali drugega.

Seveda se v vsakem, vsaj dolgoročnem poslovnem odnosu, razvijejo določene vezi, ko postaneš iz vi na ti in ko greš tudi kdaj namesto na poslovno kosilo, na malce bolj sproščeno jutranjo kavo. S tem nič narobe, če ohraniš to na neki srednji ravni in ne vključuje gromozanskih poslov v ozadju in velike količine denarja. Ja, sem mnenja, da se je dobro izogibati posojanju denarja prijateljem. Dokler gre za manjše količine, brez katerih lahko tudi ti normalno živiš, prijatelju pa s tem rešiš tazadnjo, ok, za kaj večjega, pa se je več kot prevečkrat izkazalo za tragično. Nemalo je zgodb o tem, ko so posli propadli ravno zaradi tega.

Verjamem tudi v to, da marsikdo, ki ne deluje popolnoma profesionalno, težko loči med trdim delom za X šefa in šefa, ki je tvoj dobri prijatelj. Garancija v ozadju je vsekakor večja. A če gre nekaj po zlu, gre v vsakem primeru, le da na koncu izgubiš prijatelja in posel.

Kot je vsem znano, da je dobro živeti v hiši toliko stran od staršev, da ne moreta prideti na obisk v copatih, je dobro med partnerji ohraniti toliko sproščene poslovnosti, da to ne vpliva ne na prijateljstvo in ne na posel. Spet pa je seveda odvisno kaj počneš. Za brainstormanje s prijatelji sem vedno za. Za vlaganje v delnice in miljonske bančne posle pa niti ne. Pa ne, da ne bi prijateljem zaupala, le odnos se spremeni. Tako kot pri razpisih za službo. Za svoje najboljše prijatelje lahko garantiram, da so zanesljivi pri določenem delu, ker jih dobro poznam, za tiste, ki pa so bolj kolegi kot znanci, pa raje ne garantiram, ker se lahko ne obnesejo, ti pa si tisti, ki si ga pripeljal v podjetje.

Kakorkoli že, sama imam super delovne odnose, res pa je, da smo vsi toliko profesionalni, da na račun dobrih in sproščenih odnosov ne popuščamo pri delu. In to je recept za uspeh in dobro voljo :)!

Dragi bralci in bralke lep pozdrav. Oglašam se vam iz Ljubljane, kjer mi v levo stran simpatičnega obraza sije prijetno topel sonček. Topel čez okna, če ga odpreš, pa ti kaj hitro postane hladno. Kot mi pravi portal www.siol.net, je temperatura zraka ena stopinja, ponoči pa napovedujejo, da se bo prehodno pooblačilo. Torej, če sklepam iz prebranega bodo kristalno jasno nebo prekrili oblaki in zbudili se bomo v oblačno jutro. Če vam že po naravi v glavi ne sije sonce, je moč predvidevati, da boste godrnjali, ko se bo treba vstati iz postelje, razen, če pričnete z delom že tako zgodaj, da tako ali tako ne ugledate sonca dokler nimate oddelanega že polovico delovnega dne.

Zgodbe so podatki z dušo. Če moj pred parimi minutami prebran podatek ne bi nadgradila z dušo, bi moj današnji zapis izgledal nekako takole …

Ljubljana, 1°C. Ponoči se bo prehodno pooblačilo.

Slovenski kulturni praznik, 8. februar. Večina nas bo doma dolgo spala ali pa okrog pohajkovala, trgovci bodo pa delali, da bomo lahko mi razvajenci, šli zjutraj po svež kruh in mleko za v kavo. Že od decembra naprej se resnično sprašujem zakaj sploh kdo v naši državi omenja recesijo, če pa so trgovine tako polne, da nimaš kam stopit? Sobota popoldne, City park – mravljišče. Ok, če se prodaja, naj se prodaja. Ampak a lahko imamo vsaj kak dan malo na off?  Prešeren pomoje ne bi imel nič proti, da malo počivamo, sicer pa je živel v časih, ko je imel kruh drug pomen, kot ga ima danes.

Kako se kotiček spremeni v gobec? Nič težjega in pravzaprav nič nenavadnega.

Verjetno se vsi strinjate, če zapišem, da imamo ljudje svoje vzpone in padce. Danes bi splezal na Triglav, jutri pa se ti mogoče niti ne da vstati iz postelje (brez da bi prejšnji dan plezal na Triglav:)). So/ste tudi taki, ki bi vsak dan plezali na Triglav in tudi takšni, ki bi cele dneve ležali v postelji. So obdobja, ko nismo vedno čisto ta pravi. Sama sem bila, in ni mi problem priznati, v enem obdobju, ko se mi ni dalo kaj več od hoditi v službo, fotkati (pa še to včasih ne) in bluziti po netu. Na uspešen način sem od sebe nehote in nevede odrivala ljudi, ki so mi zelo blizu. Dokler me niso postavili pred dejstvo, da sem malo drugačne volje kot sem bila včasih. Zapadeš v eno rutino, vzorec iz katerega se je ravno tako lahko izkopati, kot zapasti vanj. Trust me.  In kaj pomaga pri temu?

- Se odkrito pogovoriti z ljudmi različnih starosti, ki te dobro poznajo in vedo kaj je s tabo narobe..no včasih tudi ne vedo, ti pa vseeno povejo kako stvari stojijo.

- Se pogovoriti tudi sam s sabo.

- Stati sredi polne koncertne dvorane s fotkičem v roki in po koncertu pogledati fotke, ki se ti zdijo noro dobre. Če niste fotograf, lahko storite isto brez fotkiča :).

- Si namesto NE začeti govoriti DA. A gremo dans v mehiško jest? No pa pejmo, sej me ne bo noben pojedu. Bom js njega ;).

- Sprejeti odločitve, ki včasih niso lahke, veš pa, da te neznansko morijo..kot npr. delanje magisterija, za katerega veš, da ti bo verjetno nekoč koristil, nimaš pa niti 1% volje, da opraviš nezanimive in težke izpite. A, da vam povem kaj sem se odločla? Jaa, ne bom jih nrdila..zaenkrat.

- Si priznati, da ne smeš vedno ugajati drugim, ampak najprej sebi.

In po tem kratkem psihološkem intermecu… zakaj je kotiček postal gobec? Hvala osebi, ki mi je povedala, da mi ne pristoji, da sem vljudno jezna. In ‘daj si duška jebemtiš’. Pa si ga bom…danes odkrito rečem HVALA vsem prijateljicam in prijateljem, ki ste me kljub moji tečnosti vseeno prenašali, mi odkrito povedali, da sem postala siten človek brez volje, ter me pripravili do tega, da sem se spet počasi spravila na stare tire. HVALA vsem tistim, ki me pohvalite, ko si to zaslužim in ki mi poveste, da sem ga ornk usrala, ko naredim kako bedarijo. HVALA vsem profesorjem, ki sestavljajo težke izpite na podiplomcu, če bi bili lažji, verjetno ne bi v tistem trenutku iskala službo in našla takšno, ki je ql in zaradi katere vem, da se mi niso zaman cedile sline ob prvih prebranih člankih o oglaševanju. HVALA atiju, da mi je vzel kredit za fotoaparat, brez njega ne bi delala iz meseca v mesec boljših fotk – HVALA tudi vsem tistim, ki mi poveste, da vam niso všeč ali pa da so vam, mnenje je pomembno, če si tiho, ne ve nihče nič, razen ti sam.

Sem gobec…velikokrat s pikro in neprimerno vsebino, velikokrat pa odkrit in ljubeč. Taka pač sem, le včasih si ne upam priznati in se skrivam za fasado, ki ni moja.

In s tem zapisom odpiram novo sezono čivkanja, pardon, gobcanja na tem blogu. Pogrešala sem ga. Kar me osreči, ujezi, navduši, razočara. To kar sem, to kar hočem biti in to, kar se učim od drugih, ter drugi od mene.

Pa pardon za vejice, vedno smo si preblizu ali predaleč ;).

Simona

Ali pač?

Živimo namreč v časih, ko nam ni ravno lahko. Že prejšnjič sem pisala o problemih z brezposelnostjo, dosti firmam ne gre ravno najbolje oz. jim gre slabše kot jim je šlo. A ob vsem tem me na vsakodnevni ravni presenečajo določeni ljudje, ki enostavno niso zadovoljni z ničemer kar jim daš. Ne prodaš, ampak DAŠ! Težko je reči hvala in biti vesel, ker ti je nekdo nekaj podaril in tu govorim o odnosu med podjetji in končnimi kupci. Ko podariš nekomu čokolado, hoče dežnik, če mu daš dežnik, bi rad kolo in če mu daš kolo, bi rad avto.

Po drugi strani pa marsikdaj slišimo: ‘Danes ni nič zastonj!’. No, potem pa malce veselja, ko kaj dobite zastonj. Pa tudi, če dobite čokolado.

Še dobro, da mene, ko komu podarim svojo fotografijo, prosijo le za dodaten podpis, ne pa tudi za dve fotografiji, še okvir zraven, pa dodaten fotošuting. Ali pa je vse stvar komunikacije?

Vsi bi radi več in več in več. Prekleti kapitalizem!

No, jaz osebno k sreči vem kje. Jutri sicer ne, ker je nedelja :). Veliko ljudi pa žal ne ve. Brezposelnost se viša, niti študentje ne najdejo več primernega študentskega dela, obeta se nam malo delo, ki je baje veliko s* …

Ampak, a je problem samo v naših podjetjih? In res dela ni? Jaz pravim, da odvisno kaj hočeš početi in koliko se potrudiš, da delo dobiš. Ker prihajam iz trženjske stroke sem mnenja, da si lahko mi pri iskanju zaposlitve privoščimo ogromno. Hja, če ne znaš tržiti samega sebe, ti tudi pri drugih stvareh ne more iti ne vem kako dobro. Spomnim se, ko mi je nekdo rekel, da so se celo na delovna mesta kreativcev ljudje prijavljali z običajnimi prošnjami. Malce smešno.

V čisto vsakem poslu lahko narediš poseben vtis. Če si kuhar, skuhaj nekaj in pokaži to potencialnemu šefu, če si gradbenik naredi mini projekt in se dokaži, če si pravnik, utemelji kakšen primer na način, ki se tebi zdi najboljši, če si kelnar, naj te prijatelji posnamejo, ko jim strežeš.

Kam pa pridemo brez domišljije in sposobnosti?

Dobro leto nazaj sem jih nanizala nekaj, sedaj pa poglejmo, kaj se je nabralo v tem zadnjem letu ..

- Simona Murko (to smo že lani obdelali; nisem Simona Murko, sem Simona Gobec, morem se pa vsekakor pozanimat, kdo je ona, če je po njej takšno povpraševanje)

- dieta za rejenje (hja ponavadi je dieta za hujšanje, ampak ok)

- odnos ženska moški (joj oprosti toliko časa pa nimam, da bi se v to spuščala)

- Erazem Pintar poročen (ne vem, če je v njegovem besednjaku ta termin)

- redilna kura (ima pa zanimiv poklic tale kura)

- kazen za vzvratno vožnjo na avtocesti (je premajhna!! šalabajzerji)

- kdor laže ima kratke noge (haha ta je pa dobra ja, pol bi blo pa dost lažje naše v vladi posortirat)

- ‘Ljubljana mi je’ (všeč, odurna, daleč, ljuba …??)

- a ljudje res ne ve v katero smer more vozit (ne ljudje res ne veDO)

- ali je kaj narobe ker pes že nekaj dni ne je (neee, ej to pa res nč čudnga..pomoje se hoče sam mal prečistit al neki)

- anoreksični jedilnik (je zelo kratek?)

- boljše da fantje postavo hujšajo (boljše, da jo res shujšajo ja)

- Btc umrl na bungie jumingu (firma v določenih terminih sicer lahko umre, sicer pomoje ne pri adrenalinskih športih .. aja ne .. juming piše .. sm misla da jumping .. sori, ne pol pa sploh ne vem zakaj se gre)

- Erazem pintar ne predstavljam si in ne bi (haha js tud ne, gimme 5)

- Igre ki jih lahko daš na ekran (AHA .. mislim, da bi lažje kaj našli, če bi zapisali računalniške igre ali kaj podobnega, nič hudega, ti izrazi marsikomu delajo težave)

- lahko vzamem svojega psa na razstavo (ja če on na razstavi sodeluje, potem vsekakor)

- ne gleda v oči (kam pa, v dekolte?)

- policaj ki lahko špila na igrice (black out ne vem sploh kaj bi rekla)

- pujsek seksa (ok tega res ni na mojem blogu, drugače pa ja, tudi pujsek mora seksat, da so lahka pol mali pujseki)

- žile izkrvaviš (če jih prerežeš, vsekakor)

Do kakšnega leta nazaj se nisem spraševala izobrazba ja ali ne..itak da ja, treba je diplomirat, treba se je učit, treba je met papirje, črno na belem, da si hodil na faks in to ti da službo. Ja, seveda. No, diplomirala seveda sem, ustavilo se je stopnjo višje. Zakaj? Ja, ker mam eno fino službo, kjer sem se v pol leta naučila več kot v 5ih letih faksa. Oz. učim se manj kot sem se učila na faksu, le v glavi mi ostane več ali bolje rečeno vse.

No in kaj sedaj? A končat ta preklemani magisterij, ki mi pije živce, izsrkava voljo do življenja in me dela tečno? Ali ga pač ne in delati na praktičnih izkušnjah? Jaz sem za prakso, čeprav me potem vsake toliko zadane ‘ja kaj pa če bom ta list rabila čez nekaj časa in mi bo prekleto žal, da ga nimam’?

Jaz sem za prakso, defenitivno.

Zadnje tedne me drži neizmerna želja po pisanju. A to pomeni, da znam zopet presenečat s svojimi objavami? Mogoče, mogoče :). Tu pa tam bo pa padla kakšna, ker se po moji glavi enostavno podi preveč idej, da bi jih zadržala samo zase. Nikoli ne veš katera je takšna, ki navduši množice, če jim to ne poveš.

A se strinjate? :)

Če te zanima fotografija si lahko nekaj dobrih fotk pogledaš na: http://simonagobec.blogspot.com

http://simonagobec.blogspot.com/

Upam, da boste kaj pokukali tudi tja ;)

Že kar lep čas razmišljam kaj mi je storiti s tem blogom. Pišem veliiiiiiko manj kot včasih in ne bom iskala izgovorov, a dejstvo je, da enostavno ne najdem energije in časa, da bi večkrat na kup spravila vsaj nekaj pametnih misli, ki jih ni škoda prebrati širšemu krogu ljudi. Blog ima po mojem mnenju smisel, če obljavljaš dokaj redno, recimo en zapis na nekaj dni, drugače pa blog sameva in vsaj zame nima prave vrednosti. In ker sem mnenja, da je bolje molčati, kot pa pisati bedarije, se mi zdi brezveze, da vam vsake toliko časa objavim kakšen zapis samo zato, da bo na blogu nekaj novega. Bolj kot v objavljanje, ki ste ga bili deležni do sedaj, me vleče v objavljanje fotografij, vendar tega iz tudi meni neznanega razloga nočem početi na Siolovem blogu, zato bom to počela drugje. O tem vas vsekakor obvestim, ker upam da me boste tisti, ki ste me spremljali do sedaj, spremljali še naprej.

Ne bom rekla, da je to moj zadnji zapis in bloga tudi ne bom izbrisala, ampak enostavno mi ne predstavlja več takšnega veselja kot včasih, ker so moj čas  zapolnile druge obveznosti in hobiji.

Torej, smo na vezi za drug blog, ostanite pridni in upam, da je vsaj kaka misel v tem dobrem letu padla na plodna tla ;).

Lp, Simona

Mislim, da ni treba posebej podarjati, da je zelo pomembno, da ima vsako podjetje urejeno pomoč uporabnikom oz. strankam, vsaj telefonsko, dobro pa je da tudi osebno. Tako je tudi z bankami. V petek sem poskušala kontaktirati NLB banko in sicer glede neke transakcije. Ker nisem vedela pri kateri poslovalnici točno je račun odprt, sem poklicala na njihovo splošno številko, ki je zapisana na spletni strani. Oglasi se tajnica, ki začne naštevati katero tipko naj pritisnem, če želim to in ono … med tistimi številkami žal ni bilo tega, kar sem rabila, zato sem pritisnila št. 5, s katero so me prevezali na telefonista. Ok super, če ne bi imeli seveda zasedeno. V drugih podjetjih, npr. na Mobitelu, Telekomu itd. si v čakalni vrsti, kjer ti tudi sporočijo, da si ta in ta v vrsti ali pa vsaj ostaneš na liniji, pri NLBju pa te možnosti ni in moraš poklicati še enkrat. Ok, ni problema, a tu pride drug ‘problem’. Ker seveda že vem, da rabim št. 5, jo takoj, ko začne tajnica govoriti, tudi pritisnem, a ne prime. Počakati moraš, da tajnice pove vse številke, šele nato jo lahko pritisneš, seveda je spet zasedeno in te vrže ven. Jasno je, da tako kaj hitro izgubiš potrpljenje in ne kličeš več.

Le kako bi bilo, če bi imela vsa podjetja takšen način pomoči uporabnikom? Oni bi imela manj dela, ker jim ne bi bilo treba sprejeti toliko klicev, ampak stopnja nezadovoljstva uporabnikov bi bila na zelo visoki ravni. Preveč je podjetij, ki se ne zavedajo, da so uporabniki tisti, ki so najvažnejši, če odidemo, tudi podjetje ne more več poslovati, poleg tega se besede na račun slabih izkušenj širijo dosti hitreje kot na račun dobrih. Smešno je, da se banka kot je NLB ne potrudi malo bolj, sploh glede na to, da sem že od večih ljudi slišala, da so s to banko nezadovoljni. Očitno jim tudi to ne zbistri misli.

Nekje od začetka letošnjega leta, spremljam obiskanost bloga preko Google analytics-a. Različnih ključnih besed, ki ste jih vpisovali v razne iskalnike in preko njih prišli na moj blog je bilo že 2522, danes pa sem poiskala tiste, ki so meni najbolj smešne, zanimive in žal ali k sreči na večino ne morete najti odgovorov na mojem blogu. Pa poglejmo:

~ ali bo res 3. svetovna vojna (upam, da je ne bo, drugače pa s tem jaz nimam nič)

~ ali iti na hrvaško (ja, jaz sem bila v začetku avgusta in sem se imela super)

~ ali je možno kako povečati prsi po naravni poti (vprašaj Sašo Lendero)

~ ali je piton (ja je, razen, če pogine, potem pač več ni)

~ ali samo jaz veliko jem (ne, verjemi, še veliko je takih)

~ avto med vožnjo crkne (zna bit problem ja)

~ bajsike sex (seksualnih prizorov ni na mojem blogu)

~ brez punce pri tridesetih (sorodniki pritiskajo nate, a?)

~ damjan murko hate page (ga ne sovražim, ljubim pa tudi ne)

~ dieta s coca colo in čokolado (težko, da bi to delovalo, sori)

~ dolgi lasje odzadaj (zgledajo dolgi??)

~ glasba, ki naredi kurjo kožo (odvisno od okusa, nekomu Avseniki, nekomu David Guetta)

~ gole čehinje veliki joški (če bi bla moški, bi me mogoče zanimale)

~ gre kolo v avto? (odvisno kako velik avto imaš)

~ gremo po mladiča – nemškega ovčarja (srečno pot)

~ ja bom bojkotirati hrvaško morje (pokliči še Jelinčiča, da ti pomaga)

~ kaj delati da imaš delo (iskati delo je prvi korak, pa kakšna izobrazba ne škodi)

~ kako igram kmetijo na facebooku (ja tu ti pa lahko pomagam, sem jo kar nekaj časa igrala)

~ kako se napiše celjska koča (Celjska koča?)

~ kako veš da svoji punci je všeč nekdo drug (če dobro laže, potem težko veš)

~ kdo ima rad psa (jaz ga imam zelo)

~ kje kupiti pivo (če to ne veš, potem mislim, da ga ne smeš piti)

~ kon seksa žensko (nočem videt in tega defenitivno NI na mojem blogu)

~ lažem staršem (to pa ni lepo veš)

~ mrčes na kompostu (mislim, da je to povsem normalno)

~ pomoč ljudem z denarjem (pomagaj raje tistim, ki ga nimajo)

~ pujs seksa žensko (tudi tega defenitivno NI na mojem blogu)

~ savsko naselje varno (jaz živim tam in moram reči, da kakšnih problemov še nisem imela)

~ seks je čudovit in zdrav (tako je)

~ simona kaže na cesti rit (ne pa je ne!)

~ simona murko (ne ne, gobec, simona gobec)

~ simoni za rojstni dan (želimo vse najboljše?)

~ stroški, da najdeš sorodno dušo (če jo želiš kupiti, ne vem kako bo kaj)

~ televizija bom (a za maškare to, ali kako?)

~ ustavil policaj morala pihat (tudi jaz že enkrat ja)

~ zakaj moškim ni do seksa (aja?)

~ zakaj žival bolje vojna kot človek (kaj?)

~ zapolnjene peresnice (jaa tud men se to dogaja, a ni smotano no, ko je včasih ne moreš zapret?)

Hja ljudje iščejo zanimive stvari, ni kaj :)

O njih se piše, o njih se govori. Kljub temu, da domov niso prinesli kolajne, so bili včeraj v Ljubljani pričakani kot prvaki in prav je tako. Od sebe so dali maksimum in vseeno dosegli zgodovinski uspeh za slovensko košarko. Ko bi le še sodniki bili bolj na naši strani …

Kakorkoli, tule so fotke iz včerajšnjega sprejema na Slovenski cesti v Ljubljani, kjer je bilo vzdušje enostavno fenomenalno.

Kljub temu, da so kolesa Rog preteklost, pa to ne pomeni, da je s samo proizvodnjo umrla tudi dejavnost v bivši Rogovi tovarni. Priznam, da sama nisem vedela, kaj se s prostori bivše tovarne dogaja, dokler nisem pred nekaj dnevi posnela priloženi fotografiji, ki sta mi dala misliti in me spodbudili, da se o tem malo pozanimam. Kot kaže, se v Rogovi bivši tovarni dogaja – ob sredah se tam odvija npr. Jam session. Najbolje, da si vse dogodke pogledate kar sami.

Leta 2002 je Tovarno Rog kupila MOL, ki si je takrat baje zadala, da bodo vse skupaj oživeli in prenovili, vendar so ti načrti ‘začasno’ splavali po vodi, kar me seveda ne čudi. Letos pa naj bi zopet stekle priprave na obnovo. Postavili naj bi nov kompleks Rog, nekaj objektov prenovili, nekaj pa porušili. V novih in obnovljenih objektih naj bi potekala razna kulturna udejstvovanja, seveda pa ne bo manjkalo stanovanjskih in poslovnih  prostorov in gostinskih obratov, kot da jih res že ni preveč (Vir).

Vsekakor podpiram prenovo bivše tovarne, saj umetniki rabijo svoje prostore in ne samo takšne, kjer so pravzaprav vsako prebito minuto tam izpostavljeni še kakšni nevarnosti, da se jim kaj poruši na glavo. Poleg tega, pa bi prenova prispevala tudi k lepši podobi samega območja, čeprav upam, da ne bodo spet šli v kakšne preveč sodobne stile, ki izničijo podobo starega dela mesta. Bomo videli.

V Štorah je bilo včasih zelo težko prečkati železniško progo, ne da bi pri tem obstal pred zaprtimi zapornicami. Zaradi gostega železniškega prometa, ki se vije čez te kraje, so bile zapornice spuščene tudi do 16 ur na dan. Vse do konca prejšnjega leta, ko so končno zgradili dolgo opevani nadvoz Lipa in tako smo se znebili čakanja.

No, nadvoz je torej zgrajen že kar nekaj časa, jaz pa sem si končno vzela čas in vse skupaj malo pofotkala – tako nadvoz, kot del železarne Štore, kar lahko vidimo direktno z nadvoza in kupe železa, ki jih v podjetju Štore Steel uporabljajo za izdelavo jeklenih izdelkov.

Gospoda na zadnji sliki sta me vprašala v katerem časopisu bosta. V časopisu res nista, a verjetno tudi moj blog ni kar tako ;)

Že velikokrat sem med pogovorom z različnimi ljudmi opazila, da enostavno ne znajo gledati ljudi v oči, ko se pogovarjajo z njimi. Ni problem, če v pogovoru sodelujeta samo dva, ampak, če jih sodeluje več. Tako se neka oseba po navadi osredotoči samo na enega in večino časa gleda njega v oči, čeprav teče splošna debata, oz. taka, ki se tiče celotne ’skupine’. Če se pogovor tiče vseh, potem mislim, da je vljudno, če svoj pogled usmerjaš v vse prisotne in jim tako daš vedeti, da v pogovoru sodelujemo vsi. V nasprotnem primeru se lahko nekdo počuti nekako izločenega in verjetno mu ni prijetno sedeti zraven. Zase mislim, da to kar upoštevam, če pa slučajno kdaj ne, me tisti, ki me poznate, kar povlecite za uhlje :)!

Čeprav mimo Petrolove bencinske črpalke na Šmartinski cesti 45 v Ljubljani hodim skoraj vsak dan, mi je šele včeraj pogled ušel tudi malo višje, na tablo, ki jo lahko vidite na spodnji sliki

Kot lahko vidite, je tabla obrnjena na glavo. Sprva sem pomislila, da so morda v zadnjem času kaj popravljali in spregledali to napako, a sem danes sliko istega bencinskega servisa pogledala še na Petrolovi strani, kjer imajo navedene vse bencinske servise po Sloveniji. Tudi na tisti sliki je tabla obrnjena na glavo, torej je takšna verjetno že kar nekaj časa.

Konec koncev nič drastičnega, glavno, da lahko natankaš bencin. Se pa sprašujem koliko pozornosti potem sploh namenjajo zaposleni na Petrolu tej bencinski črpalki, če tega ne opazijo?

Je sestavni/obvezni del fotografiranja? Sploh v zadnjem času, ko se malo bolj izobražujem v tej smeri, sem opazila, da mnogo ljudi nasprotuje obdelavi fotografij v raznih, temu namenjenih programih, kot je npr. Photoshop ali Lightroom. Sama nisem proti obdelavi, ker vem, da lahko že mali popravek spremeni fotografijo za xyz % na boljše. Pomembno mi je kako fotografija izpade na koncu, pa tudi, če je šla čez dolg postopek obdelave. Konec koncev, če je že prvotno fotografija slabša, tudi Photoshop ne more delati čudežev. Res pa je, da se s tem verjetno začneš ubadati, ko veš malo več o fotografiranju, ker prej enostavno ne polagaš toliko pozornosti na stvari kot so barve, horizont itd. Sama photoshop uporabljam, čeprav ga izkoriščam verjetno kakšen procent ali dva, ker je enostavno toliko stvari, ki jih lahko tam delaš. Je pa dobro, vsaj meni, da vem, ali so fotografije nekoga obdelane ali ne – tako se vsaj ne poskušaš približati nekemu ‘idealu’ zgolj sam, s fotoaparatom, če veš, da je bila kasneje še obdelana.

P.s. Če bo šlo tako naprej, bo treba res odpreti kak fotoblog, ker non stop govorim samo o tem :)

V kar nekaj člankih dnevno, lahko na strani 24ur.com zasledimo link do njihovih ostalih spletnih strani, ki jih ne mislim naštevati in jim s tem delati reklamo. Obiskanost 24ur.com si večajo s članki, ki nimajo nekega bistvenega prispevka k osveščenosti slovenske javnosti oz. je teh zelo malo. Na koncu članka podajo link, kjer je enak članek, ki mu dodajo še stavek ali dva, napisan še enkrat. Tako avtomatsko dosti ljudi klikne na link, s tem pa tudi na ostalih spletnih straneh dobijo obiskovalce. Lastnih fotografij skoraj da nimajo, tiste, ki pa jih imajo, uporabijo večkrat v različnih člankih, tudi če fotografija nima kakšne blazne veze s samim člankom, ostale fotografije pa seveda pridobijo z ostalih spletnih strani.

Vem, da se že sama ponavljam in da je na temo te spletne strani napisanega že ogromno, a ne morem se načuditi dejstvu, da je lahko takšna spletna stran v ponos komurkoli, ko pa je večina člankov napisanih tako, da se določena dejstva v različnih stavkih izključujejo, prav tako je dostikrat v video prispevkih – ravno na enega sem naletela včeraj. Da o slovničnih napakah sploh ne govorim. Tudi jaz jih delam, seveda, a se nimam za novinarko, kar pa se žal ima kar nekaj s kratico podpisanih ljudi, ki piše članke na 24ur.com.

Stavek, ki ga imajo napisanega v levem zgornjem delu vstopne strani: ‘Najbolj obiskana spletna stran v Sloveniji’, vsaj zame pomeni bore malo, saj se lahko s takšnih načinom dela marsikdo povzpe med najbolj obiskane. Tudi jaz bi lahko v blogih pisala o seksu, hujšanju in modnih nasvetih ter bi tako imela verjetno kar nekaj sto bralcev dnevno, a bi mi padla kredibilnost. No, vsakemu svoje.

V avgustu je končno prišel čas težko pričakovanega dopusta. Dvanajst dni popolne uživancije v odlični družbi na Cresu, oz. natančneje v Zaglavu. Bilo je super, zato je posledično prehitro minilo in ta teden se je bilo treba vrniti v vsakdanje življenje. Domov smo prinesli celo goro fotografij, spodaj pa prilagam nekaj meni zanimivih motivov.

Po dolgem času spet ena kritika – tokrat kanti za biološke odpadke, ali bolje rečeno kritika tistim, ki so jo zasnovali. Mislim, da se boste strinjali, da je ločevanje odpadkov zelo dobra zadeva, ki se je upam tudi poslužujete, če se le lahko. No kritika pa zato, ker je kanta za biološke odpadke, ki so že tako ali tako najbolj ‘fuj’ od vseh, ko je to malo postano in začne smrdeti iz te kante (upam, da ne bo kdo razumel to napak, kod da govorim, da je hrana fuj – ne mislim tega, da ne bo pomot), najbolj nepraktično zasnovana. Vse ostale kante – za ’splošne’ smeti, papir, plastiko, steklo, imajo spodaj tisto stvar (sori, ne najdem besede), da stopiš gor in se pokrov odpre. Kanta za biološke odpadke pa ima samo dve ročki, ki sta vedno (vsaj v našem bloku) umazani. Potem pridejo še včasih kakšni črvi in smo tam – pri totalni nehigieni in smrdeči okolici. Predlagam drugačno kanto – takšno, ki se jo da odpreti z nogo, ker te pač ne moreš, razen, če si zelo gibčen ;)

Ki na vsake toliko časa začnemo jamrati kako nič ne obljavljamo in kako zelo nam je žal ter da bomo v kratkem res spet kaj objavili … poznate to, ne?

No tudi jaz ne obljavljam ravno pogosto, zato sem mogoče izgubila kakšnega bralca, ki me je spremljal (saj je kdo tak kje, ne ;))? Služba, zadnji izpit in diploma. To so moji izgovori .. precej dobri, ne? Zato rajši ne objavljam, kot pa da bi nekaj pisala brez vsebine, ker nima smisla. ‘Bolje biti tiho in vsake toliko časa povedati nekaj pametnega, kot pa non stop gobcati in govoriti bedarije.’

Ne bom rekla, da bom napisala že kaj čez vikend, ko bom končno prosta, ker lahko da pač ne bom :) vsekakor pa v bližnji prihodnosti. Spodaj pa seveda ena fotka (kupa zapiskov, ki jih moram dobesedno požreti do četrtka), brez katerih pri meni v zadnjem času enostavno ne gre. Tudi zato se mi porajajo vprašanja kaj storiti v tej smeri .. ali obljavljati fotke tukaj ali odpreti še en blog ali .. bomo videli kaj bo čas prinesel, predvsem pa fotografsko poletje in intenzivno učenje fotografiranja, ki upam, da se začne v četrtek popoldne.

See ya .. oz. read ya =)

Že naslov pove vse. Slike so posnete ob pogledu z domačega balkona, edina razlika med njimi je, da so posnete ob različnih časih in vremenskih razmerah. V vsakem primeru pa me pogled vsakič fascinira in ob njem se lahko čari ljubljanskih ulic, kjer preživljam večino časa, samo skrijejo.

Ljudje smo taki, da si včasih otežimo še najlažje stvari in gremo velikokrat po domače povedano okoli riti v žep, čeprav bi lahko šli kdaj pa kdaj tudi naravnost. Tako kot tale potka .. malo je ovinkasta, čeprav bi brez problema lahko šla naravnost. Že mora biti tako.

In seveda enako velja za ženske :).

Ko si tajnik oz. administrator ali kakorkoli že, se naučiš posla z nule. Sploh, če delaš v manjšeš podjetju, ga tako spoznaš do potankosti in naučiš se mnogo stvari, ki bi ti bile na kakšnem drugem delovnem mestu neznane. Res je, da se zdi takšno delu marsikomu dolgočasno (tudi meni in to zelo) in izpod časti (kar pa je najbolj zgrešeno mišljenje), ampak je pa poučno in vredno veliko več kot si kdo misli.

Poleg tega je tajnica neko sito skozi katerega mora večina ljudi, ki pokliče v podjetje ali pošlje mail. Če te tajnica ne veže direktorju ali drugi odgovorni osebi, si pravzaprav pečen, zato je treba z njimi delati na pravi način.

Prav zato mislim vsakega naslednjega delodajalca prepričati, da so moje tajniške izkušnje vredne zlata in so dobra popotnica za katerokoli drugo delo povezano z ekonomijo! :)

Danes me je prijelo, da zamenjam temo bloga. In kaj dobim? Adpartner oglase. Te oglase še predobro poznam in drugače nimam nič proti njim, vem pa tudi, kako deluje vsa stvar in očitno Siolu lepo kapljajo centi v blagajno na račun blogerjev, čeprav bi bilo prav, da gredo ti centi v žep samih blogerjev. Ampak, ker so blogi v okviru Siolove strani, se tako pač ne gremo, kar je gledano s Siolove strani čisto logično, mene pa to prekleto moti. Kaj čmo, imam pač določena načela.

Vprašanje pa je: se da oglase odstranit ali moram it nazaj na staro temo, ki jih celo ne vključuje?

Včeraj je blagovna znamka Tuš praznovala 20. let.  Ob tej priložnosti so naredili tudi zabavo kot se spodobi, ki se je končala na Bowlingu Planeta Tuš v Celju s koncertom Big Foot Mame. In ocena?

Člani Big Foot Mame: Všečno (+ Siniša Stojanovič, ki je prišel pomagat zaigrat eno pesem)

Glasba Big Foot Mame: Super

Vzdušje: Odlično

Kakorkoli, problem je bil edino v tem, da je Bowling Planeta Tuš premajhen za tak koncert. In ko je poleg tega še okoli tebe truma mladih punc, ki zganjajo evforijo in skačejo kot nore ter te skoraj s komolcem udarijo v uč, že skoraj obupaš in greš kam kjer je več prostora. Ampak smo se vživeli, vztrajali v sprednjih vrstah in zarockali.

V Ljubljani si lahko v teh dneh ogledate razstavo eksotičnih živali. Takih razstav je tekom leta povsod po Sloveniji veliko, a ta pa je malo posebna, saj si lahko ogledate vse od 7.5-metrskega pitona do aligatorja. Ko sem si danes pogledala posnetek na 24ur.com, me je kar zmrazilo. No pravzaprav me je zmrazilo že prej, ko sem na poti do bloka vsak dan gledala plakate s katerega me je gledal aligator. Lastnik je pitona, ki tehta 140 kilogramov, brez problema božal in držal njegovo glavo na rokah. Glede na to, da tak piton poje baje dve svinji na teden, me zares zanima koliko litrov/kilogramov takšnih in drugačnih pomirjeval je ta žival že dobila vase tekom svojega življenja, da je primeren za v družbo in da očitno ni problema, če se mu katerikoli človek približa, seveda, če je zraven lastnik. Pa ne samo piton, tudi aligator.

No seveda smo spet pri problemu mučenja živali, ki se pojavlja verjetno na vseh takšnih in podobnih razstavah, živalskih vrtovih in še kje drugje. Razumem, da imajo nekateri ljudi radi kače, pajke in krokodile ravno tako kot imam jaz npr. rada pse, a logika se mi poruši, ko pomislim koliko pomirjeval te živali dobijo, da so primerne za javnost. Seveda gre verjetno tudi tu bolj kot za hobi, za zaslužkarstvo.

Že od nekdaj sem rada fotografirala, a kaj, ko nikoli nisem imela primernega fotoaparata. Dosti slik sem včasih posnela z mobitelom in mislim, da mi ni treba posebej poudarjati, da so bile bolj kot ne slabe. Dobrih 14 dni nazaj, pa sem si končno kupila digitalni fotoaparat. Ni nič posebnega, je iz nižjega cenovnega razreda (Canon PowerShot A480), a vseeno dela zelo lepe fotografije in glede na to, da je to moj prvi pravi fotoaparat, je čisto dovolj, da se naučim osnov fotografiranja. Kasneje, ko bom tega že obvladala, pa imam namen kupiti boljšega, seveda, če me bo veselje do fotografiranja še držalo :). Poleg tega se včasih tudi malo poigram v Photoshopu in tako so nastale naslednje fotografije:

Ta zapis je bolj kot rolanju, posvečen tistim čevljem, ki imajo v peti kolešček. Ne bi se rada hvalila, a rolanje obvladam precej dobro, saj me rolarji spremljajo že od malih nog, a vseeno se s tistimi čevlji ne znam peljati niti pol metra. Ko sva bili nekaj časa nazaj s prijateljico v Hervisu mi je rekla, daj poskusi se peljati s tem, meni ne uspe in seveda sem si mislila, ah nič lažjega .. no seveda ni nič lažjega, ker je pravzaprav težko. Posebej se sicer sredi trgovine nisva spuščali v to tehniko in ugotavljanje kako za vraga to spraviti v pogon, a očitno neka tehnika že obstaja, saj se mnogo mladih s tem ‘vozi’ naokoli.Torej, vsi tisti, ki to obvladate – kakšen nasvet kako se najlažje peljati s temi čevlji? Da ne bo pomote, ne nameravam si jih kupiti, a vseeno me daje, da bi naslednjič, ko jih bom videla na polici, še enkrat poizkusila.

Še vseeno pa se najraje rolam po osmih koleščkih, čeprav gre tudi z rolerji zlahka po štirih ali dveh – tam malo lažje, kot pa pri tistih čevljih ;)

Vse prevečkrat se zgodi, da imajo ljudje doma psa samo zaradi lepšega. Koliko, predvsem psov na podeželju sem že videla privezane na verigo, ki so redkokdaj spuščeni, namenjeni pa so temu, da oblajajo nepoznane ljudi, ki pridejo k hiši. Nedaleč stran od mene, je gospa kupila psico v zavetišču, ker sta ji prejšnja dva zaradi starosti poginila. Seveda ni dobro premislila in se pozanimala ter je to psico vzela pač zato, ker se ji je na prvi pogled zdela ok. Ko je gospa pripeljala psico domov, pa je po parih dneh ugotovila, da je nikakor ne uboga, ampak konec koncev, kako jo le bi, če je ne pozna dobro, psica pa je imela za sabo tudi pestro in kruto zgodovino. No gospa je seveda ugotovila, da te psice ne bo imela in jo je podturila sosedi, ki pa se prav tako z njo ne ukvarja in je zato skoraj ves čas priklenjena na verigi.

Dober teden nazaj je poleg mene na vlaku sedel par s psom. Njuna vožnja bi originalno morala trajati dve uri, zaradi zamude pa se je vse skupaj zavleklo še za eno uro. Med njunim pogovorom sem ugotovila, da s seboj sploh nista vzela vode in sta bila zaskrbljena, da kako je njun psiček verjetno žejen. Kako se lahko odpraviš na 2 uri dolgo pot in seveda še več, če štejemo zraven pot do vlaka ter iz vlaka domov in ne vzameš vode za svojega psa?

Vem, da mnogo ljudi takšne stvari ne ganejo, vem, da je še več ljudi, ki ne razumejo (ker sami nikoli niso imeli psa) zakaj nekateri zganjamo takšen pomp okoli tega. Ampak, če si ljubitelj psov, tako kot jaz, te takšne stvari prizadanejo. Ljudje, ki brez pomisleka nabavijo psa, samo zato, da ga bodo imeli. Ljudje, ki ne razumejo, da pes rabi pozornost, igro, bližino človeka. Ljudje, ki doma namlatijo svojega psa, ker je storil nekaj narobe, ne pomislijo pa na to, da so krivi v bistvu sami, ker ga niso naučili kaj je prav in kaj narobe, ker konec koncev pes je odsev lastnika.

Pravijo, da kdor ima rad pse, ima rad ljudi in verjetno velja tudi obratno. Ne štejem tu zraven ljudi, ki imajo nekakšen strah pred psi, ker to še ne pomeni, da bi jim storili kaj žalega. A človek, ki je zmožen doma premlatiti psa, je po mojem mnenju zmožen premlatiti tudi svojega partnerja, otroke, še prej pa koga drugega.

Na temo psov sem pisala že tule: Zavržene živali, Preprodaja psov in vsekakor bom na to temo v prihodnosti zapisala še marsikaj.

Zakaj večina kolesarjev, predvsem tistih, ki se resneje ukvarjajo s tem športom misli, da se lahko peljejo povsod tako hitro, kot nekdo z avtomobilom in se vozijo po sredini ceste, pa čeprav slišijo in vidijo, da je za njimi avto? Tako se moraš posledično peljati bolj počasi, prehiteti jih je pa tudi prekleto težko, ker švigajo sem in tja. I don’t get it. Saj razumem, da nimamo v Sloveniji dovolj dobro urejenih kolesarskih poti in da nekje pač morajo trenirati, ampak če se lahko nek tipičen rekreativni kolesar umakne, ko zasliši avto, potem se lahko tudi vsi ostali, ker se ne more peljati tako hitro kot nekdo z avtom. Če bi se lahko, potem ne bi jaz vse kolesarje prehitevala na cesti, pa čeprav se vedno vozim bolj ali manj po omejitvah.

Najprej hvala ekipi Drugega sveta za dve vstopnici, ki sem jih zadela v njihovi nagradni igri. :)

Eroiko poznam že od njihovega medijskega začetka, ko so nastopili na Emi, s priredbo Omarjeve pesmi Stop. Priznati moram, da nisem posebej spremljala njihove glasbene poti, a vseeno sem že pred včerajšnjim koncertom poznala njihove priredbe pesmi kot so npr. Ko zvonovi zapojo, Ko mene več ne bo ..

Če ne bi na Drugem svetu prebrala, da bo njihov koncert v Celju, zanj drugače sploh ne bi vedela. Verjetno zato, ker se v zadnjem letu gibljem pretežno po Ljubljani. Moram reči, da sem izredno vesela, da sem bila včeraj tam, ker je bil koncert odličen, Eroika so trije fantastični pevci, ki zapojejo vsako pesem tako, da od navdušenja dobiš kurjo kožo. Res super in vse pohvale! Njihov album je bil najbolj prodajan slovenski album leta 2008, letos pa pripravljajo že drugega in prepričana sem, da bo tudi ta vsaj tako uspešen. Poleg izvrstnih glasov, pa imajo fantje tudi odličen smisel za humor. Predvsem Matjaž Robavs, ki je tudi povedal dosti o zasedbi med samim koncertom in na odličen način spravil celotno dvorano v smeh.

Moja ocena koncerta: 10. In fantje so od včeraj naprej na mojem seznamu izvajalcev, za katere se splača odšteti tistih nekaj (verjetno 20+) evrov, da greš na njihov koncert.

Se mi zdi, da vsi verujemo v nekaj ali nekoga drugega. Do razlik prihaja že zaradi tega, ker si vsak razlaga nekaj po svoje, vsi pa vemo, da trdnih dokazov o obstoju in resničnem življenju bogov ni.

Bila sem vzgojena v krščanskem duhu in imam tudi vse zakramente (no poroka mi še manjka), ampak danes je pri meni stvar taka, da verjamem, da nekaj je nad nami, ne verjamem pa, da je se je vse dogajalo tako kot piše v Svetem pismu. Poleg tega pa mislim, da Cerkev poneumlja in večina naših duhovnikov res ni primerna za vzgled in učenje o takšnih ali drugačnih naukih, ker oni sami po njih dostikrat ne živijo, sicer si pa niso čisto sami krivi, saj so samo ljudje.

Na živce mi gre, če mi hoče nekdo vsiliti svoje mišljenje. Zato sem včeraj skoraj ponorela, ko so se poleg mene na vlaku vsedli predstavniki cerkve Jezusa Kristusa, mormoni. Da ne bo pomote, punca, ki se je pogovarjala z mano je bila zelo simpatična in drugače prijetna sogovornica, a kaj ko ne bi na vsak način želela predstaviti to svojo vero in rinila v mene z vprašanji, za katere sem ji jasno in glasno povedala, da me ne zanimajo. Lepo, če ona živi tako kot živi in s tem pomaga drugim, a vsiljevanje takega mišljenja nekomu drugemu, ki ga to ne zanima, ni primerno. Pa čeprav so s tem prepričali verjetno že nešteto ljudi. Gre za denar, ki ga potencialni verniki nosijo potem v cerkev oz. kamorkoli že? Ne, kje pa, kateri cerkvi se je pa še šlo za denar ;).

Kot sem že tudi nekje zapisala, glavno je, da verjameš oz. veruješ v nekaj. V časih v katerih smo, se mi zdi najbolj pametno, da veruješ predvsem vase. Tako pač je, če nimaš volje, da bi si pomagal sam, ti ne bo nihče drug mogel pomagati. Če komu pomaga Jezus, naj bo tako, če komu pomagajo spodnjice za srečo, pa tudi prav. Vse je v glavi.

Na 65 let, za ženske in moške. ‘Ta stari’ delat ‘ta mladi’ pa na cesti. Starejša delovna sila ima izkušnje, a dosti jih nima primernega znanja, ker je le-to zastarelo, saj veliko podjetij premalo vlaga v izobraževanja, poleg tega se pa tudi starejši niso pripravljeni več toliko učiti, čeprav so tega zmožni. Samo špara, špara, špara, ta naša draga država. Prekleto narobe. Ne rečem, da je treba starejše dat takoj v penzion, ne, ampak naj, če že ne spodbujajo toliko zaposlovanja mlade delovne sile, poskrbijo za medgeneracijsko sodelovanje. Starejši učijo mlajše in obratno (skozi prakso). Tako bi se vsi naučili največ in tudi podjetja bi lahko iz tega potegnila več kot pa sedaj. A po mojem mnenju je do takšnega razmišljanja podjetij še dolga pot. Žal.

Moja simpatija do te pijače se je začela približno dve leti nazaj (moj spomin ne beleži, da bi jo sploh kdaj prej poizkusila, ker načeloma ne pijem gaziranih pijač), ko smo na faksu pri enem izmed predmetov pisali trženjsko komunikacijski načrt za Cockto. Takrat sem rekla, da jo moram poizkusiti in eto, bila mi je všeč, zato kar pogosto teče po mojem grlu. Všeč mi je zato, ker nima toliko mehurčkov, edina slabost je ta, da je mogoče malo presladka. Poleg same pijače, pa mislim, da so se vsem v spomin zasidrali simpatični oglasi, kjer nastopajo krave, žirafe, pingvini ipd. V začetku lanskega leta si lahko na spletni strani izdelal stripe za katere so ostali obiskovalci glasovali in najboljših 500 je dobilo majico z svojim stripom, na delu pa je bila tudi žirija, ki je izbrala finaliste in zmagovalca, katerega oglas se je nekaj časa vrtel tudi po televiziji. Proti koncu leta, pa so stripe zamenjali filmi katere si lahko ustvarjal.

Tudi sama sem takrat naredila par stripov, natančneje pet in štirje izmed teh (razen ‘ribe in peresnica’) so se uvrstili med prvih 500, tako da sem dobila štiri majice s svojimi stripi. Glede na to, da so imeli totalno zmedo in da so se stripi takoj porazgubili med množico, je bilo, če nisi imel (kot npr. jaz) ‘medijske’ podpore (razni forumi, blogi ..) kar težko, zato sem bila vesela, da so se moji stripi znašli bolj pri vrhu izmed vseh 11.165 objavljenih. Tule pa prilagam še slike mojih ustvarjanj.

Nasproti našega bloka v Ljubljani je reševalna postaja podjetja Pacient. Vsakodnevno ali lahko rečem kar vsakourno jih vidim kako perejo reševalna vozila, pometajo dvorišče, potiskajo kante za smeti sem ter tja in podobno. Popolnoma razumem, da nimajo kaj početi v času ko se hvala bogu nikomur nič ne zgodi ali ko jim ni treba prevažati bolnikov na kakšne preglede po zdravstvenih domovih in bolnišnicah, a vseeno se sprašujem ali je prav in higienično, da reševalec eno minuto pere svoje reševalno vozilo in prestavi kanto za smeti, ki je vse prej kot čista, iz enega dela dvorišča na drugega, drugo minuto pa v istih oblačilih hiti na prizorišče prometne nesreče oskrbeti človeka, ki ima odprto rano?

Ali pa je stvar le v tem?: Ozadja ne poznam, zato je možno, da to reševalci počnejo v času, ko zaključujejo z delavnikom, oz. upam, da je tako, ker vsekakor takšna opravila ne gredo skupaj z naravo njihovega primarnega dela.

Že od nekdaj se sprašujem, zakaj gradijo tako moderne in udobne zapore in celice v njih? Ravnokar sem prebrala, da bo Josef Fritzl lahko dobesedno užival v nesvobodi, saj bo lahko imel v zaporu celo svoj računalnik, televizijo in še hišnega ljubljenčka. Lepo, njegovi otroci pa so morali trpeti v zatohli kleti. No pa saj je večina (poudarjam večina, niso pa taki zapori vsi) zaporov takih in nič čudnega ni, da so pozimi, vsaj v Sloveniji le-ti nabito polni. Marskikdo, ki nima strehe nad glavo, rajši ušpiči kakšno bedarijo, da ga vsaj za nekaj časa pošljejo v zapor. Kaj pa mu tam manjka? Ja svoboda že, svoboda, ampak je vsaj na toplem. Vem, da gre za prevzgojo kaznjencev, a ne vem kje je logika, da ponekod doživljajo pravi luksuz. Seveda, da jih ne morejo pustiti samo ob kruhu in vodi ter jih izločiti od vseh ostalih, ker bi lahko imelo to še dodatne negativne posledice, ampak mislim, da si človek, ki je zagrešil umor-e, posilstva, razna trpinčenja in vse ostale grdobije, ne zasluži takšnega udobnega življenja, kot ga bo imel Josef Fritzl. Pa mnogo je še podobnih primerov. Namen zapora bi moral biti ta, da se kaznjenec spravi na prava pota in si ne želi nikoli nazaj v zapor, pogoj za to je seveda, da zopet ne stori kakšne krutosti ali popolne bedarije. Če pa je nekomu bolj lepo in udobno v zaporu, kot pa v objemu lastnega doma, pa je tukaj nekaj hudo narobe.

• Išči:

• Kontakt

  gobec.simona(at)google(dot)com

• Facebook

  Simona Gobec Photography
  
  Oglašujte tudi vi vašo stran

• Twitter

• Pinterest

  

• Zadnje objave

  • Mega zajtrk v MINI DOMA
  • Creativity boos… killer
  • Ne odmisli, o vodi raje dobro premisli.
  • (Ne)športno navijanje
  • Zastavi mi vprašanje

Oglasna sporočila