Simonin kotiček

Ne glede na to ali se prijavljamo na razpisana delovna mesta ali pa prošnjo pošljemo samoiniciativno, je vsemu skupno tole: odgovora v večini primerov ni.

Dejstvo je, da se število poslanih/prejetih prošenj zaradi visoke stopnje brezposelnosti povečuje. Včasih so podjetja prejela po nekaj deset prošenj, danes jih verjetno po nekaj sto. Vseeno pa sem mnenja, sploh v primerih, ko gre za elektronsko prejete prošnje (pa tudi, če niso, verjetno večina pripiše svoj mail), da ne vzame dobro podkovani tajnici več kot pol ure, da pošlje vsaj en skupni mail vsem zainteresiranim s kratkim pojasnilom.

Razumem, da se morda nekomu ne da ukvarjat s tabo, če mu prošnjo pošlješ samoiniciativno, konec koncev si se sam tako odločil. Čudi pa me, da ni odgovora, kaj šele povabila na razgovor, tudi v primerih, ko ustrezaš vsem zahtevam. Kakorkoli, mislim, da so vse hude debate o tem, kako mladi podaljšujemo statuse samo zato, da lahko dlje lenarimo, uživamo v študentski plači in popivamo na študentskih žurih, rahlo odveč. Seveda je mnogo izkoriščevalcev, ampak le zakaj jih ne bi bilo? Zakaj bi se iz udobnega življenja študenta podal v kruti svet rednih zaposlitev (ki jih po mojem čez nekaj let tako ali tako ne bo več), če podjetja niso niti toliko, da bi ti dala iskren odgovor, zakaj te ne povabijo na razgovor? Je to zato, ker:

- so že iz prošenj naredili takšno selekcijo, da nisi prišel zraven

- je tvoj CV tako dolgočasen, da se že iz tega razbere, da nisi primeren za delovno mesto

- ne ustrezaš zahtevam (v tem primeru odg. niti ne pričakujem/o, oz. je bolje, da se niti ne prijavim/o)

itd.

Vsak odnos je dvostranski. Kar mi daš, ti dam nazaj. Kako naj naša podjetja in fakultete pričakujejo, da se bomo mladi trudili čim prej končati fakulteto, če ne dobivamo nobenega feedbacka? Res večina ne razume, da nekomu veliko pomeni že to, da mu utemeljeno razložijo zakaj ga niso niti povabili na razgovor?

Ja ja, verjetno se bodo vsuli komentarji o tem, da nimam pojma, da naj odrastem in ko bom velika bom že videla kakšen je kruti svet zaposlovanja, da kdo pa ima čas odgovarjati na 256 prošenj… Khm. Vsaka (ne)komunikacija podjetja je lahko prej ko slej kaplja v morje izgubljenih priložnosti. Lahko sem v tem trenutku prosilec za delo, v naslednjem vaša stranka, še v naslednjem pa boste mogoče vi prosili mene, da pridem k vam. Verjetno bo tudi kdo rekel, da pretiravam, ampak…politika zaposlovanja v Sloveniji je na psu!

EDIT: še tole bi dodala. Če nekdo zaprosi za zaposlitev, s tem neko podjetje verjetno smatra kot dobrega zaposlovalca, o tem pove prijateljem in širi dober glas. In mislim, da bi lahko za zastonj ‘reklamo’, marsikdo rekel vsaj hvala.

Spodbuda za zapis tega bloga je članek Marketing Magazina, ki ga najdete TUKAJ. Tretjina uporabnikov, ki so sodelovali v raziskavi je odgovorila, da sicer pričakujejo odgovor, a da razumejo, da podjetja včasih nimajo časa odgovoriti na vsa vprašanja.

Me ne zanima! Tako kot imajo podjetja uradne ure, v katerih lahko, če seveda prideš na vrsto, dobiš odgovore na vsa tvoja vprašanja, imaš, če se podaš v svet družbenih omrežij, uradne ure 24/7. Seveda nihče ne pričakuje (upam), da bo dobil odgovor takoj, se pa pričakuje, da ga dobiš v nekaj urah, seveda ne sredi noči, tudi med vikendi malo manj, čeprav vseeno – na spletu ni nikoli čas za počitek. Če se uporabnik potrudi, polajka vašo stran ali pa vam sledi na Twitterju (Google+ sploh ne bom omenjala, ker je še daleč od omembe), je vaša dolžnost, da mu odgovorite na vprašanja, ki vam jih zastavi. Če ne, se ne spuščajte v družbena omrežja, ker lahko dobite nazaj tako klofuto, da se še nekaj časa ne boste pobrali. Če zastavim jaz kakšno vprašanje komu prek družbenih omrežij in mi ne odgovori, ga odlajkam in mu ne sledim več. Simple as that. Zakaj bi jaz vlagala trud v vas, če ga vi ne vame? Seveda se zgodi, da se kdaj kakšno vprašanje spregleda, a vseeno to mora biti bolj izjema kot pravilo. Jaz lahko grem načeloma drugam, podjetje pa izgubi stranko.

Ena izmed zelo pozitivnih izkušenj v zadnjem času je bila z Ljubljanskimi mlekarnami. Žal je tako, da se mi na njihovih EGO jogurtih skoraj vedno strga pokrovček, ko ga hočem odpreti. Na Twitterju je tekla debata, da se to dogaja tudi z mlekom. Ljubljanske mlekarne so mi začele slediti in mi poslale  zasebno sporočilo, da se problema zavedajo in da lahko pridem v njihov diskont po zamenjavo jogurta. V tistem trenutku sem jim oprostila vse odtrgane pokrovčke za nazaj. Za naprej pa jih naj res popravijo ;).

Dejstvo je, da se slab glas širi hitreje kot dober. In uporabniki na družbenih omrežij ‘ne šparajo’ z negativnimi komentarji. Če se tega lotite, se lotite 100 %, žal pa je še vedno tako, da so mnoga podjetja na spletu prisotna le zato, ker je to moderno in ker so tam že praktično vsi. Pa ni res. Splet ni za vsakega. Nekdo ne potrebuje niti spletne strani, kaj šele stran na Facebooku. Še vseeno menim, da je bolje, da te ni, kot pa da si slab.

Tudi podjetja, ki naj bi bila zelo podkovana na teh področjih, si včasih ne dajo dopovedati, da kar delajo, ni ok. Da ne govorim o nekaterih ’specialistih za družbena omrežja’, ki ljudi dobesedno nategujejo, jim mesečno zaračunavajo tudi po nekaj 100 €, v zameno pa jim objavljajo zgolj plakatne objave (to je objava, ki je zgolj dejstvo, ne poziva k nobenemu odgovoru, kar je na družbenih omrežjih nesmiselno) in to večkrat dnevno, po možnosti s slovničnimi napakami in seveda – se ne ukvarjajo z uporabniki.

Skratka odgovor na vprašanje v naslovu je glasen NE! Če si, bodi 100 %, če na to nisi pripravljen, pa bodi v pisarni in se poslužuj kakšnih bolj tradicionalnih metod pridobivanja uporabnikov, ker si za splet enostavno prepočasen.

Po kar nekaj prebranih blogih in člankih na temo, kdo vse je danes že lahko fotograf, je res že čas, da še sama  pristavim lonček k tem debatam.

Dandanes fotke res ni težko posneti, če nimaš fotoaparata, imaš pa telefon, ki ima fotoaparat. Malo čirul čarul v računalniškem programu in tudi iz nizko resolucijske fotke nastane dokaj spodobna. No, takšna, ki ti jo bo lajkalo nekaj bližnjih prijateljev na Facebooku. Predvsem razmah digitalne fotografije in digitalnih medijev nas je pripeljal do tega, da lahko vsak objavi svoje fotke kjer želi, ne glede na to kakšne so, pomemben je le njegov lasten filter. Kot sem že omenila na začetku, na to temo obstaja kar nekaj blogerskih zapisov, predvsem že bolj uveljavljenih fotografov, ki bemtijo nad poplavo vseh samooklicanih fotografov in spletnih strani ali Facebook pageov z imenom Neki Neki Photography. V tem ne bi bilo nič slabega, če ne bi nekateri, ki res še nimajo osvojenih vseh pojmov in za sabo dosti kilometrine, za svoje ’storitve’ tudi zaračunavali. S čimer ne samo, da jemljejo delež pogače tistim, ki točno vedo kaj delajo, ampak tudi stranke so včasih nezadovoljne. Verjemite, da je veliko ljudi, ki mislijo da znajo slikat poroke, po koncu, ko fotograf dostavi končne podobe, pa nevesta presedi popoldne na školjki in joče kot dež.

Meni osebno se poplava vseh teh strani, kjer wanna be fotografi in pa tisti, ki to že so, objavljajo svoje fotografije ne zdi napačna. To je odličen način, da pokažeš kaj delaš in dobiš feed back. Problem je le, o čemer sem nekoč že pisala TUKAJ, da ti najprej po navadi fotko polajkajo prijatelji, tisti prav fotografi, ki bi dejansko kaj lahko napisali na to temo, pa so tiho, ker se jim ne da, se ti smejijo…skratka konstruktivnih komentarjev ni. So le na zato posebej namenjenih fotografskih forumih, pa še tam je očitno videti, da se večini da ocenjevati in komentirati fotografije tistim, ki jih že bolj poznajo. A seveda, tudi oni so bili enkrat na začetku, preden se kdo vpikne v to mojo izjavo ;). Skratka, da si nekdo, ki se želi ukvarjati s fotografijo, ustvari nek medij preko katerega objavlja, se mi ne zdi popolnoma nič narobe, narobe je le, ko nekdo, ki še ne obvlada, za svoje storitve zaračunava po možnosti mastne denarce.

Kdo pa sploh je fotograf? Je to vsakdo, ki fotografira? Je to nekdo, ki je za to delo plačan? Je to nekdo, ki je za svoje delo že prejel nagrado? Hm. Težko vprašanje.

Tudi jaz imam svoj page in blog. Fotkam. Nisem fotografinja. Sem pa nekdo, ki se rad ukvarja s fotografijo. In če bi mi nekdo rekel, če pridem pofotkat njegovo poroko, bi mu rekla ja, če bo glavni fotograf nekdo, ki jih je dal čez že nekaj deset in točno ve kaj dela. Če grem pofotkat koncert, dogodek? Z veseljem. Pokažem svoj portfolio in če so ti moje fotke všeč, pridem. Če ti niso, bo očitno potrebno še nekaj časa delati na tem kot hobi.

In kljub temu, da gre vsa ta masa wanna be fotografov tistim tapravim že pošteno na jetra, je k sreči tako, da ti nihče ne more vzeti hobija in veselja do določene stvari. Če so ljudje nespametni in se ne pozanimajo prej s kom delajo, pa je to njihov problem, kajne?

Vsako leto preko Google Analytics-a pregledam ključne besede, ki vas pripeljejo na moj blog. Res je, da jaz za 3/4 res vem do katerega bloga bi lahko pripeljale, ampak vseeno, večina nima smisla v takšnem kontekstu kot je zapisana in je zato…smešna ;).

No, s čim se bomo pa letos nasmejali?

- do poroke na roke, po poroki (ti ga pa on/a)

- šuhe (si vidla/kupla/nrdila? v vsakem primeru, ful dobr..čevlji pridejo vedno prav)

- anoreksični jedilnik (je zelo kratek)

- smešne mački (veš, ko vpisuješ besedne zveze v iskalnik, so zelo pomembne sklanjatave, kar ti omogoči lažje iskanje želenih končnih vsebin)

- kdo gre na cres martinščica 2011 (eeeej, js sm bla..julija..dj drugič javi al pa kej, lahk gremo na kako pjačo, če maš avto pa sploh fajn, vedno se rabi kak prevoz ;)).

- kje kupiti budilko (ne bom naštevala, da ne bom predolga…ampak zanima me, a imate morda kakšne probleme z izhodi iz hiše? potem se lahko mogoče poslužite spletne prodaje…)

- smešno res (ej res res)

- 11 september vse na tla pomeče obnova (ja, žal jih je res. na tem mestu se ne bom šalila, ker je 11. september dogodek, ki je pustil črn pečat. pohvalila bi le pestro izbiro besed)

- adrenalinski park je fajn (hja no, veš kak ti bom rekla nje..če se bojiš višine, tko kot js, ti ni tak fajn…takle je blo: KLIK)

- ali pri body pumpu pridobiš dobro rit (menim, da pri dolgotrajni in pravilni vadbi v kombinaciji s pravilno prehrano vsekakor)

- avto totalka (si zrihtal/a?)

- biti ali ne biti kaj pomeni (hja, tale je pa tak globoka, da sploh ne vem kako naj razložim, drugače pa je to ‘fraza’, ki je bila uporabljena v tragediji Romeo in Julija. read a book or what)

- blazni ljudje (ej, men grejo tud na živce. k eni so res, ne veš al te bo vseku al kuaaa noooo đizs)

- božičkov gozd (ja pa iiiiiiiii)

- bukva simona (fju, vsak let mamo take. NE. simona gobec, ne bukva in vsekakor ne murko!)

- domača žival na r (to ste se ziher šli uno igrco..ime, priimek, mesto, žival… sam…ni lepo goljufat a veš)

- fauš sm ti (ja pa dobr no, zakaj pa?)

- kaj bi lahko bilo narobe pri parnem čistilcu (prosim, če se obrnete na vam najbližjega serviserja. rade volje pomagam, a ne bi vas rada zmedla s kakršnimi koli napačnimi informacijami. vsekakor pa je prva asociacija: a je priklopljen?)

- kaj paše moškemu pri seksu (najprej ga globoko poglej v oči, ga strastno poljubi..počasi mu sleci majico.. bla bla .. fajn ga primi v roke .. bla bla .. no to bla bla: ČE NE VEŠ, SE PA POGOVARJI Z NJIM A VEŠ, PA TI BO POVEDU KAJ MU PAŠE, KER JS NISM ON in NE VEM..enim paše kej kar js sploh ne vem, da obstaja, tak da lej… ;))

- kako preživeti z 800 evri na mesec (če želiš se lahko pogovoriva, ker jaz se namreč že en lep čas s tem zneskom zelo lepo preživljam)

- kako se piše avgust pravilno (bravo, tako je)

- kje kje bom je mal (kje kje boš je mal, da boš komu da jal?)

- kje se kupi odpirač za zobe (prosim? če se to dejansko kje kupi in opis kaj to je bi pa res rada vidla)

- listek z pozivom na seks (a kr listek a. priporočam njej najljubšo barvo..mogoče svetlo roza? potrudi se s pisavo..mogoče kak srček na i? p.s. domača naloga: ponovi s/z)

- ljudje ne voščili na facebooku za rojstni dan jih zbrišemo (ah nooo..ne tako hitro. premisli, prespi)

- obesi me tablete za hujšanje (hm. ma kdo kako idejo?)

- prijatelji sem šel še jaz (ej js tud včasih grem, če grejo prijatelji. če je fajn družba, je fajn fajn ja)

- prvič letos sem slišala kukavico (iiiiiii. si imela v žepu takrat kaj denarja? potem bi moralo biti celo leto zelo bogato. je bilo?)

- pujs se v blatu (valja/smeji/joče?)

- pujseki koline (jaaa, pujseki so sicer bogi, ko so koline. sam pol je pa mesek..pa lahk papamo ceuuu let, basike..pečenkica..)

- sex bajsike (ma vsako leto ista zgodba. ne vem no..takih vsebin ni na mojem blogu. nisem porno blog)

- simona bernski planšar (ok…sej ne vem al naj bom užaljena al kaj?)

- sm bitch (srečno torej v življenju no)

- stvari ki jih lahko počneš na vlaku (bereš, poslušaš glasbo, gledaš film/nadaljevanko, se pogovarjaš s prijateljem/naključnim neznancem…)

- suženj drugih ljudi (ja sej to je nekako point suženjstva. če si suženj sam sebi, si si pa čist sam kriv no)

- svinčnik v rit (hja, vsakmu svoje. nekje je treba začet, a ne? drugače pa upam, da se je nanašalo na tole: KLIK)

- tržnik počne (marsikaj. sem diplomirana tržnica, zato me lahko mirne volje vprašaš karkoli te zanima)

- z glavo v tablo (uffff, tole je pa bolelo a?)

- zakaj imamo zobe (da te lažje pojeeeeeeem)

- zakaj pijem (zato, da ima Spar več dobička?)

- šaljiv toaletni papir (haha a res? a se heca s tabo, ko kakaš al kaj?)

No, upam, da se ste se vsaj malo nasmejali :). Kakšna od teh ključnih besed morda drugače sploh ni tako smešna, a tako kot jih eni zapišejo v iskalnike…res mi ne bo nikoli jasno ;).

Takole pa je bilo leta 2009: KLIK, takole pa leta 2010: KLIK

Včasih kej maš, pa ne rabiš, včasih kej rabiš, pa ni. Da bo 2012 čim bolj uravnoteženo in uživaj – naj ti nikoli ne zmanjka idej za življenje.

V tem zapisu ne mislim samo na ljubezen med moškim in žensko, ampak tudi na ljubezen med starši in otroci, drugimi sorodniki in seveda prijatelji. Žal živimo v svetu, kjer nam denar veliko pomeni ali bolje rečeno, kjer nam denar mora veliko pomeniti, ker brez njega ne moremo preživeti, ker se nešteto ljudi z minimalno plačo prebija skozi mesec, na drugi strani pa se nekdo kopa v gorah denarja. Ampak kdo je bolj srečen? Že velikokrat sem rekla, da če bi lahko izbirala, si ne bi nikoli želela na lotu zadeti nekaj deset tisoč evrov. Mogoče mi lahko kdo reče, da sem nora, ampak tako je. Če že, bi želela zadeti toliko denarja, da bi si z njim kupila avto, ampak tudi tega pravzaprav ne potrebujem…ker avto zahteva še več denarja (bencina, vinjeto, popravila…). No, ampak preden spet totalno zafilozofiram…

Ta zapis pravzaprav ni namenjen denarju, ampak je namenjen ljubezni. Na denar, ki ga zaslužiš, kmalu pozabiš. Res je, da te na to opominja sto in ena (ne)potrebna stvar, ki ti leži po hiši, ampak vseeno…tudi telefon, ki si ga še in još preplačal, je sčasoma le naprava, ki ti olajša življenje, kar pa ti ga naredi polnejšega so fotke, ki se ti valjajo po galeriji in jih vsake toliko časa spet odkriješ ter se jim nasmejiš iz srca…polni kozarci, mož v steklenici, valjanje po tleh, ujeti sončni žarki z najboljšimi prijatelji, pingvini s pentljami… Še nekaj kar je zelo poceni je npr. sedenje na klopci v parku in bluzenje v tri krasne. Na koncu ne veš sploh točno o čem si se pogovarjal, veš pa, da si noro dobre volje in da si z ljudmi, ki jih imaš rad. Smsi kar tako, kinder jajčke za lepši dan. Spraznjene steklenice in globoka filozofiranja. Sprehodi brez besed, iskreni pogledi v oči, objemi, poljubi…vse to je tisto, zaradi česar se splača živeti.

Seveda vsi potrebujemo materialne dobrine, da lahko preživimo in da nam je v življenju lažje, ampak vsi bi se morali bolj kot za te materialne dobrine truditi za trenutke, ki jih ne bomo nikoli v življenju pozabili in za ljudi, ki nam delajo naše življenje popolno.

To sicer verjetno ni zadnji blog v tem letu, a vseeno. Hvala vsem tistim, ki ste letos z mano naredili nekaj, kar se bova ti in jaz spomnila tudi, ko bova stara in siva …

P.S. Nekje stotič že poslušam pesem Nothing’s Real But Love od Fergusonove Rebecce.

Rebecca Ferguson – Nothing’s Real But Love

No money, no house, no car is like love… ali po naše: Noben denar, nobena hiša, noben avto ni kot ljubezen…

Miljoni otrok (mogoče je bil zraven tudi kak odrasel) po vsem svetu so zatrjevali, da so bili pridni celo leto, da bi jim Božiček pustil kaj v štumfu ali pod smrekco. Prišla je resnica. Zbudili smo se v božično jutro. No, vsi vemo, da darila niso vedno pogojena s pridnostjo. Nekateri si jih žal ne morejo privoščiti, vseeno pa vsak zmore poljub in objem, ki nas nič ne staneta, pomenita pa ogromno.

Verjetno si kar dosti ljudi okoli praznikov tudi piše razno razne obljube:

- s 1.1. začnem hujšat

- vsak dan se bom sproti učil/a

- najmanj 100 € na mesec gre na varčevalni račun

- naučil/a se bom kuhati

- do poletja izgubim nedolžnost

- ne bom več kupoval/a stvari, če jih res ne rabim

- kupil/a bom psa in ga naučil/a skakati po zadnjih dveh tacah

Skratka idej je toliko, kolikor je ljudi in seveda še več, ker vsak si ne želi samo ene, na primer, da bi bil zdrav/srečen/bogat… Prazniki so dnevi, ko veliko ljudi naredi bilanco leta. Bilanco dobesedno, ker ugotovijo, da na računu ni toliko denarja, kot bi ga moralo biti in tisto življenjsko bilanco, ko potegneš črto in vidiš, če si letos res dosegel tisto, kar si si zadal. In za tiste, pride praznično treznjenje. Razen, če je seveda šlo vse po planih, kar ne izključujem.

Pa so novoletni plani res potrebni? Sori, ampak če rabiš čakati do 1.1., da pričneš početi nekaj kar si kao želiš, potem je vse skupaj lari fari. Če imaš voljo za nekaj, boš to začel početi isto minuto. oz. čim prej kot bo mogoče, ne pa s 1.1. Dobesedno s 1.1. sploh ne, ker boš do kosila v postelji in izločal vse šampančkaste mehurčke. Ampak ljudje vedno rabimo nek izgovor. Jutri pa začnem, v ponedeljek pa res, ko pride oni nazaj mu pa res rečem… Verjetno bi bilo bolje, če bi namesto ukvarjanja s tistim metrskim seznamom vseh zaobljub, kar isto minuto spustili iz rok pohano bedro, si obrisali roke, se usedli v avto in šli v fitnes, po poti poklicali (jaaa, po brezžični slušalki, zaradi varnosti) punco/fanta, ki nam je že dolgo všeč in ga povabili na kavo. Aja, jajca si pozabil/a kupit v trgovini ;).

Pretiravam in tudi jaz odlašam stvari, se pa trudim, da jih ne bi. Pa ves čas, ne samo s 1.1. Ker se mi zdi, a ni bolje, da sproti doživiš veselje in razočarjanja, kot pa da ves depresiven na starega leta dan sediš na kavču in ugotoviš, da je šlo še eno leto mimo, ti pa si spet s tistim seznamom v naročju?

Start livin’ :)!

V soboto sva se s prijateljico odpravili v kino – v Planet Tuš Celje. Ob vstopu v dvorano sva prejeli kupon na prvi sliki.

Ok, pogledamo film in na koncu se na ekranu izpiše, da vsak, ki s karto pride naslednji dan v Tušmobil, dobi telefon na drugi sliki.

Čeprav je mobitel popolnoma preprost, sem ga šla iskat, ker vedno prav pride, če se ti pokvari obstoječ ali pa ga lahko podariš komu, ki ni preveč zahteven uporabnik. Prodajalcu pokažem karto in mi pove, da moram, če želim dobiti “brezplačen” telefon, kupiti vrednostno kartico v višini 20 €. Ok, glede tega se še ne bom pritoževala, ker je možno, da je to pisalo v drobnem tekstu na platnu, za te pa vsi vemo, da so po navadi tako drobni, da jih večina ne uspe prebrat. Plačam 20 €, ker smo se vmes že dogovorili, da bomo telefon podarili in odidem iz prodajalne. Nakar zagledam plakat pred prodajalno na katerem piše bolj na kratko povedano tisto, kar piše tudi na TEJ POVEZAVI.

Kako mi lahko dajo v roke kupon na katerem piše “Planet tuš vas nagrajuje … presenečenje za vse obiskovalce”, če je to neka splošna akcija, ki poteka neodvisno od tega, če prideš tja s kino karto ali ne? Zares grda in popolnoma nepotrebna poteza. Ampak očitno našim podjetjem res z vseh strani teče voda v grlo, če se tudi “ugledna” poslužujejo tako podlih potez. In ja, to je takšna poteza, ki te stane bodočih kupcev. Vsekakor me Tušmobil ne bo nikoli pridobil kot naročnico.

Podjetje ima nov, super izdelek. Recimo izdelku kava. Ker nimajo denarja, povabijo v “ekipo” poceni freelancerje (ne izkušene) ali pa sosedovega Janeza, ki se po službi ukvarja še malo z oblikovanjem, njegova žena pa je imela petko pri slovenščini in bi lahko spisala nekaj tekstov, ter jih tudi primerno lektorirala. Izdelek se imenuje “Super kava”, ampak, ker smo malo tu in malo tam, malo prevajali in malo ne, se na spletni strani in v priloženem pdfju poleg “Super kave” pojavi še “Super Coffee”. No, ko direktor končno popusti pod pritiskom, da je pa res nujno narediti tudi letak za lokale (to je seveda koristno, če je narejeno primerno), naredijo še to, seveda pa nihče ali pa zelo površno prebere predno gre stvar v tisk in evo ti ga na, manjka ti kakšna črka, tu pa tam pa katero besedo malce narobe zapišeš.

Drugo podjetje se odloči za FB oglaševanje. Naredijo par oglaskov in evo ti ga na, pojavi se napaka pri zapisu besed. Ker zares je stresno in težko pravilno zapisati 135 znakov.

O tem, kje vse se pojavljajo čisto banalne napake, raje ne bi, ker bi verjetno pisala še nekaj ur. Ampak ne razumem, kako je nekdo pripravljen vložit svoj denar v oglaševanje in vse ljudi, ki so v to vključeni, ni pa toliko (pustimo, da bi že ljudje, ki jih plačaš za to, morali narediti to 100 %), da bi sam temeljito pregledal stvari. Res je, da bom, če mi bo všeč, vseeno kupila ‘Super kavo’, sem se jim pa in se jim še bom čudila, da mi na mestu, kjer sem jo prvič opazila, dajo pred nos letak, ki vsebuje brezvezne napake. In smejim se tujim podjetjem, ki pri spletnem oglaševanju na našem trgu uporabljajo Google translate. Če nimajo niti toliko denarja, da bi dobili nekoga, ki bo pri nas primerno komuniciral, mislim, da nima smisla, da sploh poskušajo, ker se samo smešijo.

In upam, da bo vsem podjetjem, ki bi tako radi prišli poceni skozi, kmalu kapnilo, da sosedov Janez, ki zna nekaj ukazov v Photoshopu in njegova žena, ki je imela pri slovenščini petko, nista niti približno dovolj, da bi njihovo blagovno znamko spravila v uspešen položaj. Ne pravim, da rabiš nekaj 10.000 €, da te ljudje opazijo, ampak 1.000 € za tiskan letak, ki vsebuje slovnične napake, neusklajenost in grde slike, je ne samo stran vržen denar, ampak celo škoda izdelku.

p.s. Vem, da tudi moj zapis vsebuje slovnične napake in bi bil ob objavi kje drugje potreben lekture. Ja, lektura, tudi to obstaja. No, jaz sem blogerka in na tem mestu si lahko privoščim kakšno napako, sem pa prepričana, da jih tale zapis vsebuje manj, kot kakšna knjižica za navodila uporabe paličnega mešalnika podjetja X, ki ful poceni prodaja v Sloveniji, predvsem na sejmih.

Pred približno enim letom je sodelavka Barbara na Opčinah (fotografije si lahko ogledate TUKAJ) kupila velike cimetove palčke, ki imajo na vrhu prilepljena dva cvetova vrtnice. Kot bi vsak pričakoval, se naj bi cvetovi kmalu posušili, ampak…vsake toliko je omenila, da so cvetovi še vedno skoraj takšni kot prvi dan. Še danes, po enem letu!

Se komu morda sanja kako je to mogoče?

Foto: Barbara Imenšek